Ta teden so bili na tapeti naši diplomati. Veleposlaniki, ki so se vedli malo po domače. Saj veste, vsakega, ki je na funkciji, prej ali slej malo zanese. Eden kupuje s službeno kartico v djutiču, ena malo več porabi pri reprezentanci, enim pa obračunavajo kar neke kilometrine, čeprav imajo službeni avto in šoferja. Dovolj, da Jani Muhič zgroženo pogleda nas gledalce v oči in s trotel bobna prebere: »Veleposlanik si je v letu in pol izplačal za kar 4500 evrov potnih stroškov.«
Res grozno. Nezaslišano. Takoj v čuzo z njim. Kaj pa se to pravi! Da si mesečno izplača za 250 evrov potnih stroškov! Mi v domovini pa stradamo in jemo listje ter koreninice. Temu se reče zelo preprosto: elita se dela norca iz nas prosjakov. Za tistih nekaj več kot dvesto evrov na mesec bi lahko skrajšali čakalne vrste v zdravstvu, na primer. Ali pa rešili tisoč podjetij, ki so šla v stečaj. In položili vsaj en prag za zgraditev drugega tira od Kopra do Budimpešte.
Seveda ne gre za številke. Gre za simbolna dejanja. Da se naši predstavniki v tujini vedejo malo oholo. Oziroma da se tam počutijo pomembne. Da doživljajo orgazme, ko prirejajo sprejeme. Ter doživljajo vrhunec kariere, ko jih kakšen diplomat povabi na jahtico za konec tedna.
Skratka, ne gre za to, kaj naši diplomati počnejo, ampak bolj za to, česa ne počnejo. Kaj za vraga imamo sploh od njih? Logično, da ne moremo vedeti, ker se vse dogaja stran od oči. Barantanje in dogovarjanje ob cigari in konjaku pod mizo, odpiranje vrat podjetjem in politikom, lobiranje in še kaj bi se našlo. Na primer, da širijo lep glas o naši deželi. Da ves svoj mandat porabijo za to, da okolje prepričajo, kako nimamo nič s Slovaško, nič s komunizmom in nič z Rusijo. Priznajte, da to ni lahko. Temu se reče garanje. Puščajo srce in dušo na tujem ozemlju. Potem pa take klevete na njihov račun. Upam, da ne bodo vsi doživeli živčnih zlomov.
In to so največkrat najzaslužnejši sinovi in hčerke te domovine. Diplomatske funkcije so nagrada. Nagrada za lojalnost, nagrada za pravo politično pripadnost, nagrada za požrtvovalnost v predvolilni kampanji, nagrada za dolgoletni staž in trpljenje. Včasih tudi kazenska ekspedicija. Bolje nergač v tujini kot doma. Bolje nezadovoljen član partije daleč stran kot v domačem kokošnjaku.
Nagrade in usluge so pač modus vivendi v naših krajih. Na nacionalki na primer. Prej ali slej dobite za dolgoletno pripadnost kakšen uredniški stolček. Dobite vodenje pogovornih oddaj brez koncepta in brez vizije. Ali pa s pravo politično barvo takoj skočite na vrh institucije. Morda pa se tudi temu početju počasi bliža konec. Prenova informativnega programa je velik podvig. Voditelji stojijo in pleksi steklo je spet v modi. Zelo domače.
