Proračun za kulturo v prostem padu: do leta 2017 tretjina manj sredstev glede na leto 2009

Predlagani razrez proračuna za leti 2016 in 2017 bi, po začasnih informacijah, kulturnemu sektorju v prihodnjih dveh letih odnesel nadaljnjih 20 milijonov evrov, kar bi pomenilo, da bi se skrčil na obseg pred konjunkturo oziroma za tretjino glede na leto 2009, ko je dosegel svojo (očitno še za nekaj časa) najvišjo točko. Društvo Asociacija, ki zastopa večje število nevladnih organizacij in samozaposlenih, ocenjuje, da tovrstnih rezov že zdaj močno podhranjen kulturni sektor ne bo preživel. Poslabšanje razmer v enem segmentu pomeni poslabšanje tudi v vseh ostalih: »Če denimo vlada reže pri proračunih javnih zavodov, je zelo verjetno, da se bo to poznalo predvsem pri samozaposlenih, ki bodo med prvimi, ki bodo ostali brez dela.« Asociacija zato javno poziva tako ministrico za kulturo Julijano Bizjak Mlakar kot predsednika vlade Mira Cerarja, naj predlaganega proračuna ne sprejmeta, če se »ne želita podpisati na nagrobni kamen slovenske kulture«.

Nevladna kultura na udaru

Asociacija je pripravila projekcije, kaj bi pomenilo predlagano krčenje proračuna za kulturo, ki trenutno znaša nekaj več kot 157 milijonov evrov. 20-milijonski rez so za ponazoritev projicirali na nevladni sektor. Ob upoštevanju, da letni proračun povprečne profesionalne nevladne organizacije (NVO) v kulturi znaša od 100.000 do 200.000 evrov, bi omenjeni rez pomenil zaprtje od 100 do 200 nevladnih organizacij, če bi jih ministrstvo financiralo v celoti. Ker delež državnega financiranja redko predstavlja več kot polovico proračuna, pa bi tak rez lahko pomenil zaprtje do 400 organizacij, saj brez sofinanciranja ministrstva zgolj od lokalnih sredstev in sredstev na trgu ne bi preživele. Ker je vseh NVO v kulturi pri nas okoli 400, bi to pomenilo njihovo izumrtje. »Če bi se rez solidarnostno delil proporcionalno med različnimi deležniki ministrstva, bi pri nevladnikih najverjetneje zmanjkalo denarja za programe, brez katerih pa je njihov obstoj praktično ničen.«

Javni zavodi: vprašljiva kakovost

Ministrica za kulturo je ob predlaganem proračunu napovedala tudi možna krčenja programov v javnih zavodih, kjer ima zmanjševanje financiranja še posebej kompleksne učinke. Manj programa namreč pomeni manj dela za zaposlene, ki pa tudi v tem primeru dobivajo redne plače.

Direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac poudarja, da je njihova ustanova že letos dobila 30 odstotkov manj sredstev za razstave in da jih že zdaj rešujejo tuja sofinanciranja, brez katerih bi bilo nemogoče izvajati kakovosten program: »Če bodo sledili še radikalnejši rezi, bo nemogoče pridobiti tudi tuja sredstva, kar bi lahko usodno ogrozilo delovanje naše ustanove.« Zmanjšanje produkcije v javnih zavodih bo seveda vplivalo tudi na sodelovanje s samozaposlenimi in nevladnimi organizacijami, ki je v MG zelo razvejano: »Obisk turistov se veča, a z manj razstavami bomo vse manj prispevali k tej gospodarski panogi.«

Zmanjševanje javnih subvencij že zdaj močno ogroža Cankarjev dom, saj so kar za milijon evrov nižje kot pred petimi leti, ugotavlja direktorica Uršula Cetinski: »Pod vprašaj je postavljena kakovost programa, s tem pa tudi zmožnost zavoda, da do 50 odstotkov prihodkov ustvari sam. Ker javnega sofinanciranja naložb in tehnične opreme sploh ni več, bo slej ali prej ogrožena tudi varnost zaposlenih in obiskovalcev.« Njihovo poslovno konkurenčnost močno zmanjšujejo tudi splošni ukrepi, denimo prisilno zmanjševanje zaposlenih, ki se sploh ne izkazuje za varčevanje.

Smernica s svojo logiko in ciljem

Predsednik nacionalnega sveta za kulturo Metod Pevec meni, da o predvidenem (raz)rezu ne moremo razmišljati singularno, ampak v kontekstu vseh zniževanj in rebalansov, ki se že leta vrstijo v imenu krize in varčevanja. »Zavedati se moramo, da ne gre za serijo enkratnih ukrepov, temveč za smernico, ki ima tudi svojo logiko in cilj. Osebno sem prepričan, da ta smernica hote ali nehote vodi v postopno deprofesionalizacijo slovenske kulture. Če se komu zdi takšna trditev pretirana ali celo neumestna, bi rad opozoril, da precejšen del slovenske vrhunske kulture že zdaj deluje polprofesionalno. V mislih imam samozaposlene v kulturi oziroma njihovo ustvarjalnost. Strokovno so zelo profesionalni, njihov status pa je dejansko že zdaj po vseh parametrih delovne zakonodaje polprofesionalen.«

Slovenija se tako oddaljuje od držav, ki tudi v kriznih letih prepoznavajo, da kultura pogojuje kakovost bivanja, omogoča razvojne preboje in potencialno prinaša dobiček v gospodarstvu. Med države, ki celo v težkih časih vseskozi dvigujejo kulturne proračune, sodijo Finska, Danska, Švedska, Malta, Belgija, Avstrija. Resničnost v Sloveniji je ravno nasprotna: proračun ministrstva za kulturo je v primerjavi s proračuni večine drugih ministrstev najbolj upadel. Še več – delež kulturi namenjenih sredstev se vse od ustanovitve države zmanjšuje. Če je ob nastanku države proračun za kulturo znašal 2,5 odstotka državnega proračuna in v letu 2008 nekaj več kot dva odstotka, v letu 2015 znaša le še malo več kot 1,5 odstotka.