Nacionalni program za kulturo 2014–2017 (NPK) je doživel prvi vladni pretres. Na osnovi poročila o njegovem izvajanju v letu 2014 je vlada prišla do sklepa, da bo potrebna revizija programa, ki da mora biti realen, kar pomeni predvsem njegovo finančno vzdržnost. Ministrstvo za kulturo tako v prihodnjih mesecih čaka pregled posameznih ciljev, ukrepov in kazalnikov programa, ki jih mora na novo opredeliti na način, da bodo izvedljivi. V omenjenem poročilu sicer vlada ugotavlja, da je bilo v letu 2014 izvajanje programa v pretežni meri skladno z načrtovanim.
Pri evropskih načrtih pozabili na kulturo
Eno od večjih odstopanj od zastavljenega programa je nezadostna vključenost projektov in programov NPK v finančno perspektivo Evropske unije v obdobju 2014–2020, saj je bil program, oziroma njegovi najbolj ambiciozni cilji, v veliki meri osnovan na ideji vključenosti v različne vsebine evropske kohezijske politike. Do tega doslej ni prišlo, saj je vlada pri pripravi operativnih programov za črpanje teh sredstev očitno pozabila na zaveze, ki si jih je v NPK zastavila sama. Nacionalni program za kulturo je sicer rezultat proaktivne javne razprave, v kateri je bil dosežen velik konsenz strokovne javnosti glede tega, kaj slovenska kultura potrebuje in tudi, kateri cilji so uresničljivi. Velja tudi za izrazito medresorsko usmerjenega, tako na področju razvoja kulturno-umetnostne vzgoje, kulturnega turizma kot na področjih oblikovanja in arhitekture.
Zato je napovedano prilagajanje ciljev NPK z argumentom finančne vzdržnosti mogoče razumeti tudi kot izgovor vlade, da se razbremeni političnih zavez programa, katerega priprava sodi pod prejšnjo vlado in ki ga je potrdil prejšnji sklic državnega zbora. »To pač ni program enega ministra in nikoli ne bi smel to postati,« za Dnevnik zadevo komentira nekdanji minister Uroš Grilc. »V programu tudi danes ne razberem cilja, ki bi bil neuresničljiv ali nerealen. Morda je kak ambiciozen, a slovenska kultura vpije po ambicioznosti. Umanjkanje katerega koli od zastavljenih ciljev bi za vsako področje kulture pomenilo regresijo, v najboljšem primeru ohranjanje stanja.«
Na ta problem je v komentarju k poročilu opozoril tudi Nacionalni svet za kulturo, ki ugotavlja, da se poročilo začenja z nepodpisanim predgovorom, kar je problematično, saj neznani avtor v njem odkrito polemizira s samim NPK. »To nas preseneča, saj se strokovni aparat, ki je pripravljal tako program kot poročilo, ni bistveno spremenil.« Predgovor poročila zelo jasno loči pripravljalce programa, ki naj ne bi zagotovili sredstev za izvajanje programa, in uresničevalce programa, ki so obsojeni, da tega načrta ne morejo izvajati v načrtovanem obsegu, ugotavlja svet.
»Takšno politično opravičevanje in prelaganje odgovornosti je žal stalnica slovenske kulturne politike, zato z obžalovanjem ugotavljamo, da tudi dokument z najvišjim nacionalnim konsenzom za slovensko kulturno politiko ni dovolj zavezujoč in ne zagotavlja kontinuitete pri izvajanju poglavitnih ciljev,« je zapisal predsednik sveta Metod Pevec.