Poleg tega – od kdaj pa morajo entuziasti in fantasti na javna vodstva po razstavah prihajati pripravljeni? Slišali smo, kako se je pred davnimi leti pomenkoval z Žarkom Petanom, ki je o avantgardnih gibanjih od nekdaj dvomil. Ker, jasno, v izpričano naprednost dvomijo le stari prdci. Še enkrat več smo slišali, da so bili tržaški konstruktivisti močno pred časom. Ker, jasno, Dragan Živadinov je njihov polnokrvni dedič. Videti smo morali mučni prizor umetnikovega fotografiranja z Janijem Novakom in Dejanom Knezom. Malo stvari je tako nerodnih kot resna, mrka, uberintelektualna alternativa 80., ki samopoveličevanja še malo ne hlini. Skratka, naivneži med nami smo na javno vodstvo prišli po smisel v zvezi s tistim, kar prikazuje razstava, in za to tudi plačali, dobili pa smo nepovezan mimohod po razstavišču in avtentično parodijo subverzivnega.
K vtisu je pripomogla publika. Bolj je pleteničil, bolj so dame v poznih srednjih letih ploskale in se hahljale. Ko sem že mislila, da me je zapustil ves smisel za humor, sem ugotovila, da je publika bolj ali manj pristna domačija ljubljanskih alternativnih dni. Obiskovalce je večinoma sestavljalo ozko prijateljsko-kolegialno omrežje in generacijsko kulturniško zaledje, ki deli zgodbo, ki je meni kot generacijskemu avtsajderju tuja in bolj ali manj nedostopna. Predvsem je bila to publika s kulturnim »imprintom«, ki ga sama nimam. Tu nastane problem – na javno vodstvo sem prišla, da bi skušala znova ugotoviti, zakaj so umetniška gibanja okoli NSK (morda) relevantna tudi za tiste, ki smo brez neposredne izkušnje s fenomenom in ga lahko doživljamo le po izročilu.
Problem z NSK in pripadajočimi sateliti je, da so zgodbe o njih predvsem glajenje mita in lišpanje javne podobe s kunsthistoričnim leporečjem, premalo pa se ga trudijo razlagati tistim od zunaj, ki v skrivnost, če obstaja, še niso bili iniciirani. Mnogi z druge strani generacijske meje, ki Laibacha, Irwina in Novega kolektivizma nismo živeli, pač pa lahko o njih le beremo in hodimo na razstave, z zadržki in cinizmom zremo na ustvarjeni kult okoli »celostne umetnine«, ki se že dolga leta ne razlaga, osmišlja in tudi ne relevantno aktualizira. Vsega vajena (konec koncev tudi artikulirane, konsistentne in vizualno učinkovite družbene kritike v umetnosti) mladež danes zlepa ne kupi podobe ekscentričnega umetnika in umetnine, ki da je tako globoka, da je onkraj besed. Bolj ko se govori o kultnosti, ne da bi se govorilo, od kod ta kultnost prihaja, več je skeptikov. In manj ko nam razstave in javna vodstva po njih povejo o tem, zakaj je neka umetnost v svojem času in prostoru relevantna, bolj (p)ostaja kult papirnat. Celotna zadeva nakazuje na odsotnost samorefleksije slovenske kulturne javnosti, ki infantilno čisla le tisto, česar docela ne razume niti sama.
V tem smislu je NSK prekrasen plod slovenskega okolja, kjer se nihče ne želi javno izpostavljati z vprašanji, ker smo, jasno, vsi vse razumeli. Nihče ne želi biti tisti kreten, ki vpraša najbolj očitno. Kaj je gospod umetnik želel povedati s tem umetniškim delom? Zakaj je dobro/estetsko/pametno, da so dela tehnično nedovršena in amaterska? Od kod imitacija, repeticija in simbolika? Nedvomno o NSK in pripadajočem omrežju obstaja informativno in dobro napisano čtivo. Zato toliko bolj begajo retrospektive javnih institucij, kjer se teža prikazanega kontraproduktivno gradi na kultu umetnika, simpatično pompoznih karakterjih, neskaljenem zaupanju v progresivnost nekega gibanja, nekritični veri v njegovo večno aktualnost in v varnem oblaku hermetičnega. Vprašanje je – zakaj tako?
Če mi angleški komik John Oliver v humornem komentarju prihajajočega koncerta Laibacha v Severni Koreji več pove o NSK, kot lahko o NSK izvem v Moderni galeriji sredi Ljubljane od enega neposredno vpletenih, potem je za satiro zrel naš celoten umetnostni sistem, ki se mu je v samo jedro zalezel kult čaščenja. Prav kult in čaščenje, ki sta menda predmet kritike NSK. Neresno javno vodstvo bi bilo lahko samostojen pojav. A občutek imam, da je zgolj del nekritičnega poveličevanja, ki mu je zapadla tudi naša osrednja institucija za moderno umetnost, ki umetniškega fenomena iz preteklega časa niti ne skuša osmišljati na način, da bi spregovoril vsakomur, ki z obiskom pokaže interes, in ne le onim, ki se jim kolca po mladosti v 80. Če seveda naš osrednji umetniški fenomen sploh še lahko govori tistim, ki z njim nimamo nostalgičnih vezi in ki nanj ne projiciramo lastnih »dnevov slave«. Jasno je le eno, brez iskreno zainteresiranega in fasciniranega podmladka bo kult prekmalu postal predmet žlahtne domače satire.
