Že od začetka je bilo jasno, da ne moremo pričakovati neke revolucionarne politike. Da bomo spremljali dolgo obdobje prilagajanja in da bo ta politika prišla navzkriž s politiko, ki je bila pred tem začrtana z nacionalnim programom za kulturo 2014–2017. To, čemur smo sedaj priča, je zelo pragmatična politika postopnega reševanja najbolj perečih problemov in politika brez dolgoročnejše vizije. Ampak takšno politiko imamo v slovenski kulturi že zelo dolgo in smo se nekako vsi skupaj nanjo že navadili. Če pogledamo naše zakone s področja kulture, vidimo, da imajo vsi po osem novel, medtem ko že dolgo nismo imeli novega zakona, ki bi temeljito uredil katero koli področje slovenske kulture.
So se torej izkazale za utopične napovedi, da bo ministrica, ker prihaja z drugega področja, zmogla gledati mimo interesnih tokov in probleme v kulturi reševati z izvirnimi pristopi?Teh argumentov se spomnim od tistih, ki so danes na nekih položajih na ministrstvu. Osebno pa sem precej prepričan, da to ni najboljši argument. Verjamem, da je treba področje, na katerem deluješ, čim bolje poznati. To je potrebno iz preprostega razloga: za vsako tehtno in pogumno odločitev na področju, kjer odločaš, potrebuješ maksimalno suverenost. To je pogoj, da dejansko lahko odločaš mimo vseh interesnih tokov, ki so seveda tudi v kulturi ter poskušajo vplivati in zavirati radikalnejše spremembe, ki so potrebne.
Potrebne so predvsem radikalne spremembe krovnega zakona (ZUJIK), a smo dobili le manjše popravke. Aktualni predlog bo morda koristil samozaposlenim, težave pa bo najverjetneje prinašal predvsem nevladnim organizacijam.Novela ZUJIK samozaposlenim prinaša neke minimalne izboljšave, če sploh, a hkrati celotno področje etablirane slovenske kulture, kjer so največje anomalije, pušča nedotaknjeno. Ta problem zgolj parcialnega reševanja problemov se pojavlja pri vseh novelah. Ministrstvo poišče primerne zaveznike, ki jim predlagane rešitve ustrezajo. In potem je to politično čvrst projekt. Na neki način dejansko je, saj ima v sebi dober namen, omejen sicer, a vendarle dober. In take rešitve so korak proč od sistematičnih sprememb na področju kulture. Vsaka novela vzame najmanj dve leti časa, eno leto porabijo za pripravo, eno leto pa je moratorij za vsakršno novo spremembo zakona. Nato se naslednja sprememba pripravlja spet eno leto, kar so že tri leta. In tako se politika izogiba temu, kar je težje: celostnim rešitvam, ker te ne bi prinesle samo prijetnih sprememb, pač pa tudi neprijetne.
Predlagana novela ZUJIK prinaša med drugim konec javnih pozivov za prijavitelje, ki so pridobili evropska sredstva in želijo na tej osnovi tudi slovensko financiranje. Po novem se bodo lahko po sredstva oglasili kar neposredno ministrstvu. Pozdravljate spremembo?Po eni strani je projekt, ki je dobil evropska sredstva, že prestal kakovostni preizkus. A neka minimalna presoja in s tem tudi minimalna evidenca bi vendarle morala obstajati tudi za take projekte.
Vsaka država ima navsezadnje lastne kriterije in ti niso nujno enaki kriterijem Evrope.Predvsem je tako popuščanje nevarno, če govorimo z vidika nacionalnosti. Evrope slovenska nacionalna specifika ne zanima, nikoli ne bo v kriterijih evropskih razpisov. Za nas pa je to bistveno. Bolj ko bo financiranje slovenske umetnosti evropsko, manj bo ta slovenska. Imamo kulturno politiko, ki zelo oportunistično razmišlja in spodbuja kulturne producente, da se znajdejo sami, da si priskrbijo evropska in zasebna sredstva, pri tem pa politika pozablja, da bodo s tem nacionalno pomembna dela izgubila nacionalno identiteto. Treba se je zavedati, da nobeno tuje financiranje, nobena koprodukcija vsebinsko in avtorsko gledano ni nedolžna. Prinaša primesi, prinaša kompromise, tuje komponente, spremeni se način produkcije, ki postane zahtevnejši in pogosto tudi dražji. Nad tem nisem navdušen, saj nisem prepričan, da to vedno prispeva h kakovosti del.
Kaj menite o predlagani noveli zakona o Slovenskem filmskem centru? Glede na predlog prejšnjega ministra so se izgubila predvsem predlagana zunajproračunska sredstva.Podobno kot pri ZUJIK. Ko prebereš ta predlog, dobiš vtis reduciranega seznama. Kot da bi nekdo bral predlog prejšnjega ministra in označeval: to gre skozi, to pa ne. Pridružil se je pragmatični premislek. So ti predlogi dobri? Brez dvoma. So nujni? Vsekakor. A jokamo lahko za tistimi, ki jih ni notri. Ni pametno, da se je ministrstvo tako zlahka odpovedalo zunajproračunskim virom, če nič drugega, bi lahko šli v parlament, da se politično okrepijo, da postanejo kredibilnejši za naslednji krog javne razprave. Predvsem pa se mi zdi škoda, da niso uredili pomanjkljivosti sedanjega zakona pri prvem uvedenem zunajproračunskem viru financiranja, RTV. Tam je dikcija zelo ohlapna in to ohlapnost RTV izkorišča. Zakonska zaveza velja samo za izvajanje razpisa, ne pa tudi za financiranje v zakonsko predvidenem obsegu.
Vlada je pred dnevi »ugotovila«, da naj bi bil nacionalni program za kulturo 2014–2017 (NPK) nerealen.Če govorimo o NPK, morda ne bi smeli govoriti le o zadnjem, pač pa tudi o prejšnjih. Če bi pogledali njihovo uresničevanje doslej, bi dobili porazno sliko. NPK je že od samega začetka dokument, ki se po eni strani pripravlja premalo realistično. Po drugi strani pa si je treba zastaviti neke cilje, ki so malo nerealistični, a vendarle utemeljeni in smiselni. In pri realizaciji ne kaže kar takoj odstopiti od teh ciljev. Ti odmiki se kažejo tudi na področjih, ki ne zahtevajo dodatnih sredstev, pač pa zgolj aktivacijo kulturne politike.
Kakšen je sploh namen tovrstnih dokumentov, če se lahko vsaka nova vlada z argumentom finančne vzdržnosti in (ne)izvedljivosti odpove utemeljenim ambicijam?Sam sem že ves čas prepričan, da je dokument paradoksalen: nastavimo temeljne smernice v kulturi, potem pa pričakujemo od novega ministra neko osebno usmeritev. V tem je seveda kontradikcija. Če se dobesedno držimo tega, da je NPK dokument, ki je sprejet in neizpodbitno velja za napovedana štiri leta, potem smo ministru vzeli precej manevrskega prostora. Že tako minister znotraj finančnih koordinat nima neke omembe vredne rezerve, s katero bi svobodno razpolagal. To, kar je bilo sedaj sprejeto kot argument, da dajmo biti zadovoljni z nekom, ki bo zgolj vršilec dolžnosti na področju kulture, nekdo, ki bo zgolj gospodaril, je privolitev v neki politični ekonomizem, v krizni menedžment.
A vendarle, ima aktualna kulturna politika kakšen alternativni program glede na uradni, parlamentarno potrjeni NPK?To ni nekaj specifičnega za področje kulture, vsa slovenska politika se ukvarja predvsem s preživetjem. In piše NPK-je, ki potem ostanejo dokument političnega leposlovja, od katerega nima nihče nič. Tako imamo vsakih nekaj let situacijo, ko minister pisanje NPK uporablja kot izgovor, da ne počne nič drugega. In obljublja, da se bo pogovarjal naprej, takoj ko bo s programom postavil temelje kulturni politiki. To je bil argument prejšnjega ministra. Sedanja ministrica pa govori o nezmožnosti realizacije tega temelja in izbrala si je drugo rešilno bilko, ki se ji reče analiza stanja. Te bodo spet vzele eno leto ali več, čas, v katerem ne bo nobenih sprememb. Nihče več ne verjame v trajnejši rok svoje oblasti in temu primerno se nihče ne čuti dolžnega razmišljati na temelju neke vizije. To vizijo potrebuješ le, če vidiš sebe tudi v eni daljši perspektivi, ki pa je žal ni.
Specifika aktualne ekipe na ministrstvu je tudi nespretna komunikacija, tako z deležniki kot s širšo javnostjo. Kako ministrstvo komunicira z NSK?Ta komunikacija ni najlepša. Mi predvsem pogrešamo pravočasnost in rednost te komunikacije. Poročilo o izvajanju NPK, h kateremu naj bi dali soglasje, je prišlo do nas v zadnjem hipu. To je komunikacija, ki podcenjuje vlogo NSK in ga odrinja zgolj na tiste nivoje, ki so neizogibni, ne pa na tiste, ki bi lahko bili produktivni. Odnos do neodvisnih organizacij in kritičnih subjektov kaže na suverenost neke politike. Mene strašno moti, če se ministrica počuti ogroženo ob kritični misli. Osebno jemljem vsak kritični odziv kot nekaj, kar lahko ob pogoju, da mu dobro prisluhnem, vodi k neki spremembi, akciji, drugačni odločitvi. Treba se je naučiti gibati v kritičnem prostoru, ker je edino to konstruktivno.
