Drugi tir – še en pogled

Drugi tir je za državo nedvomno pomemben strateški projekt. Njegovo izvedbo ima na skrbi minister za infrastrukturo Gašperšič, a se je je lotil na način, ki ne zbuja prav velikega zaupanja. To mnenje opiram na naslednja njegova ravnanja:

Ko je pred slabim letom prevzemal vodenje ministrstva, je Gašperšič ob svoji predstavitvi v parlamentu izhajal iz ocene, da Slovenija drugega tira vsaj še 30 let ne bo potrebovala. Od človeka, ki v aktualnost tega projekta ne verjame, je težko pričakovati, da ga bo zavzeto in racionalno uresničeval.

Dnevnik je na tej strani pred kratkim objavil dva tehtna prispevka (Igor Kadunc – 8. junija 2015, Mitja Vilar – 23. julija 2015), v katerih njuna avtorja poleg drugega dokazujeta ekonomsko nesmiselnost tega, da bi drugi tir po novi trasi gradili predvsem zato, da bodo vlaki po njem lahko vozili s hitrostjo 160 km na uro. Verjetno ne vesta vsega, kar minister ve, in ta zato zdaj kljub svojim prejšnjim pomislekom gradnjo po novi trasi podpira. Zato je poskrbel, da je Slovenija kandidirala za pridobitev evropskih sredstev za njegovo financiranje, a pri tem ni uspela, ker si še ni zagotovila sodelovanja privatnega kapitala. Minister zagotavlja, da bo takega partnerja zanesljivo pridobil. Jože P. Damijan, ki je možnost tovrstnega sodelovanja temeljiteje proučil, pa ima ministrove obljube za neresne. Ugotavlja namreč (glej njegov Damijan blog), da je drugi tir, če ga obravnavamo kot naložbo države, aktualen in ekonomsko zanimiv projekt, kot privatna naložba pa je sam po sebi povsem neprivlačen.

Se pa minister v zvezi z drugim tirom srečuje z novo dilemo. Verjetno prav po njegovem naročilu so namreč upravičenost te naložbe proučili tudi v tujini, konkretno v OECD, in od tam nam sporočajo, da je projekt ekonomsko vprašljiv. Predlagajo nam drugačno rešitev, in sicer to, da naj bi tovor na relaciji Koper–Divača prevažali s kamioni. To idejo je Jože P. Damijan, ki je ekonomiko gradnje drugega tira verjetno doslej najresneje proučil, ocenil za neumnost (glej njegov blog).

Vsiljuje se vtis, da minister Gašperšič aktivnosti v zvezi z drugim tirom usmerja v skladu z njegovo prvotno oceno, da bo Slovenija vsaj še 30 let dobro shajala tudi brez te naložbe in naj se zato z njo ta čas pretirano ne obremenjuje. Možne pa so tudi drugačne razlage njegovega ravnanja. Ena takih je, da nam bo resnega partnerja za gradnjo drugega tira vendarle našel, a to ne bo privatni kapital, pač pa bo šlo za nemške železnice, torej državno podjetje. Seveda bo potrebno v tem primeru Nemcem za to njihovo sodelovanje ponuditi še kaj več, recimo vplivno solastništvo v Luki Koper in v Slovenskih železnicah. Taka ponudba bi jim gotovo veliko pomenila pri uresničevanju ambicije, da si zagotovijo trajen vpliv na ravnanje naše države. Zelo verjetno so si prav zato že prilastili naše osrednje letališče (zdaj ga posredno upravlja nemška država), velike nemške železnice že kupujejo naša avtobusna podjetja, prej ali slej pa bo nemški tudi naš Telekom. Je pač tako, da kdor obvladuje ključno informacijsko in transportno infrastrukturo, ta ima moč, s katero si lahko tudi veliko drugega podreja. Nemci pa ambicij po podrejanju niso opustili, za to ponujajo Evropi vse več dokazov.

Naj zaključim z naslednjo mislijo. To, kako obravnavamo naložbo v drugi tir, bo lahko služilo za šolski primer slabega upravljanja države. Še desetletje takega vladanja, kot smo ga zmogli v preteklih desetih letih, bo zadostovalo, da bo od naše državnosti ostala zgolj še lupina brez prave vsebine. Ta napoved pa se bo pokazala za preveč črnogledo, če bo le naša politika pri pomembnih odločitvah tudi v prihodnje zmogla toliko enotnosti in razumnega ravnanja, kot ga je pravkar pokazala v povezavi z arbitražnim sporom s Hrvati.