Pred slabima dvema mesecema se mu je svet naklonjeno nasmihal. Prestop enega od poslancev je DeSUS vrnil za kratko izgubljeno vlogo pregovornega koalicijskega jezička na tehtnici, v rodnem belgijskem mestecu Aiseau pa so mu skoraj natančno na 55. rojstni dan podelili naslov častnega občana. Drugega v več kot tisočletni zgodovini tega valonskega kraja s približno 10.000 prebivalci v okrožju Charleroi.
Mesec dni kasneje pa sta se Karlu Erjavcu zgodila agentka zunanjega ministrstva in slovenski član arbitražnega sodišča. V prisluhih, ki so na tragikomičen način razkrili diletantizem in značajsko omejenost ljudi, za katere bi glede na njihov položaj smeli domnevati, da so hladni profesionalci. Malokdo je v vročici tistih dni opazil, da je vlada 30. julija sprejela dokument, s katerim bi lahko Erjavec prvo leto svojega ponovnega vodenja slovenske diplomacije razglasil za uspešno: strategijo slovenske zunanje politike pod naslovom Slovenija: varna, uspešna in v svetu spoštovana – zunanja politika Republike Slovenije.
Strategija arbitražni sporazum s Hrvaško omenja na dveh mestih in v enem samem kontekstu. Namreč izvajanja odločitve arbitražnega sodišča. Glede na spremenjene okoliščine je v tem delu (ki ga nedvomno lahko povežemo z varnostjo, uspešnostjo in spoštovanjem države) dokument nemara že zastarel. Ali bolj elegantno rečeno obsoleten, kajti vsi dosedanji poskusi Karla Erjavca, vlade in presunljivo enotne slovenske politike, da bi škodo omejili, torej zagotovili nadaljevanje postopka do odločitve arbitraže, po kateri bi bilo kaj »za izvajati«, so padli v vodo. In precej trdovraten optimist z veliko smisla za zanikanje realnosti mora biti tisti, ki se zanaša na to, da bo imenovanje novega slovenskega člana arbitraže oživilo črke na papirju, podpisanem nekega »fantastičnega dne« (© Borut Pahor), kaj spremenilo.
Naravno nadarjena politična žival
No, pomaga tudi, da si politik s približno tako trdo kožo in teflonsko prevleko čez njo kot Karl Viktor Erjavec. Minister s skupno najdaljšim stažem v tej, prejšnji in predprejšnji vladi (in drugim najdaljšim v predpredprejšnji vladi). Skoraj dobesedno že inventar sleherne koalicije po letu 2004, mož, ki je v začetku politične kariere menjal stranke od SKD prek SLS do LDS, dokler ni našel ustrezne tržne niše pri upokojencih, minister, ki se čuti sposobnega biti na vrhu katerega koli resorja (in je kot glavno postransko dejavnost vodil že tri, kot stransko postransko in začasno pa še kakšnega zraven), skratka naravno nadarjena politična žival, poklicni optimist in krjaveljsko uglajeni populist z osebnimi interesi.
Kot minister je Erjavec, diplomirani pravnik in nesojeni akademski slikar, v zadnjem desetletju brez potnega lista prečkal državno mejo, padal pod kolesa nekonfiguriranih finskih oklepnikov, pospremljal vojake v Irak in na druge strani neba, ležal na operacijski mizi poljske bolnišnice, s sklecami nabiral kondicijo z vojaki, lovil ponarejevalce diplom na ministrstvu (in drugih spričeval v lastni stranki), vlagal ovadbe, se hodil na sodišče zagovarjat, se spotikal in za kratko izgubil ravnotežje med »kantami za smeti«, se dvakrat navdušil za vojaško parado (enkrat domačo, enkrat tujo), iz neštetih rokavov vlekel vedno nove ministrske kandidate DeSUS, ki, hm, niso bili niti fotogenični niti glasovno primerni za pojavljanje v javnosti, v Bruslju reševal poslovne interese določenega slovenskega podjetja v Belorusiji z zavzemanjem za dobro ime nekega tamkajšnjega »tajkuna«, reševal razmejitev v skupni predsobi oziroma pralni stroj svoje hčerke, se ustavljal na prometni policiji z vprašanji o določenem postopku proti drugi hčerki, stoično prenašal škandale slovenskih diplomatov, obiskoval v Rusijo, ko si višji od njega zaradi EU tega niso smeli privoščiti…, predvsem pa se je ves čas in ne glede na resor v službenem času veliko več in bolj kot z ministrovanjem, glavno postransko dejavnostjo, ukvarjal s predvolilnimi kampanjami. Vselej z malim človekom, socialno najšibkejšimi in zlasti upokojenci na ustih, pa najsi je šlo za proračun, minimalno plačo, menedžerske prevzeme, privatizacijo, pokojninsko reformo, davke, zdravstvo ali šolstvo. Zanj se te nenehne kampanje niso vedno končale s poslanskim mandatom, a stranka je v tem mandatu trdneje v državnem zboru kot kadar koli prej.
Vedno presenečen, nikoli vsebinski
Erjavec, ki se dan po volitvah zbudi z mislijo na naslednje, še zdaleč ni edini poosebljeni dokaz, da volilci prenesejo še več kot papir, ki prenese vse, je pa v kar ostri konkurenci eden bolj razvedrilnih. Njegova ljudskost je (drugače kot Pahorjeva) neizumetničena, ni moreče križarski kot Janez Janša, ni puhlo prijazen kot Dejan Židan ali moralistično intelektualen kot Miro Cerar. Izjava »DeSUS je zadovoljen, da so vsi upokojenci s pokojnino do 750 evrov prejeli regres« kot odgovor na vprašanje, kaj po odstopu francoskega arbitra, in izjava/retorično vprašanje »Kaj imam jaz s tem?« spadata med boljše Erjavčeve domislice. S kakšnim svetovalcem za komuniciranje ob strani (ne piarovcem, kakršnih so prepolna slovenska ministrstva) bi Erjavec to najbrž resda povedal manj cinično, a po vsebini enako: »To ni moj problem, jaz sem v vladi za to, da skrbim za upokojence. In če bodo predsednika vlade obšle kakšne čudne misli v zvezi z mojim položajem v vladi, bom tudi naravnost povedal, da se me hoče znebiti, ker tudi v naslednjem proračunu ne bom dovolil varčevanja na račun volilcev DeSUS.«
Kdor je bil prejšnje dni po skoraj štirih letih Erjavčevega ministrovanja v Mladiki presenečen nad tem, da je slovenska vlada spet enkrat gledala kot tele v nova vrata, kaj se dogaja, očitno predsednika DeSUS ne razume. Ali pa je pozabil na vrsto zgolj nedavnih »srečanj tretje vrste« z zunanjepolitično realnostjo – od sodelovanja Slovenije v koaliciji voljnih proti islamskemu kalifatu do moskovske in zagrebške parade. In pozabil še na to, da – strategija gor ali dol – zunanji minister o ampak prav ničemer, kar iz sveta zanima in zadeva državljane – od čezatlantskega prostotrgovinskega sporazuma prek varstva osebnih podatkov in, heh, nedotakljivosti komunikacij do begunske tragedije ter vsega vmes in poleg tega –, javno nikoli ni povedal nič vsebinskega. Ker ga to, kar se dogaja po svetu, četudi v neposredni soseščini, preprosto ne zanima.
Če predsednik vlade v minulih dneh in času pred pričakovano rekonstrukcijo vlade niti za trenutek ni pomislil, da Karla Erjavca ne bi obdržal, mu ga je treba iskreno privoščiti.
