A je prvak SDS ploščo kaj hitro obrnil. »Skrajni čas je za Cerarjev odhod,« je ugotavljal po odstopu komaj imenovanega novega slovenskega arbitra Ronnyja Abrahama. Čeprav bi odgovornost slovenske (vladajoče) politike za njegov odhod po doslej znanih informacijah težko našli oziroma je ta nedvomno vsaj bistveno manjša, kot je bila v primeru nedovoljenega dogovarjanja slovenskih arbitražnih predstavnikov. In čeprav se je potrebnost po »ohranitvi in zavarovanju dobre rešitve« z Abrahamovim odstopom kvečjemu še povečala.

Kaj je torej razlog za tako naglo Janševo spremembo? Še najverjetnejše se zdi razmišljanje, da prvak SDS pač ne more iz svoje kože. Pred štirinajstimi dnevi je očitno ocenil, da bi lahko ostrejše napade na vlado oziroma premierja volilci razumeli kot približevanje hrvaškim pogledom – navsezadnje je bilo iz objavljenih pogovorov razvidno, da je šlo odločanje arbitražnega tribunala v korist Slovenije – pa tudi kot pristajanje na prisluškovanje. Ne gre namreč pozabiti Janševe ogorčenosti, ko je Sova ujela njegov pogovor s tedanjim hrvaškim premierjem Ivom Sanaderjem. A Janša pri konstruktivni drži praviloma ne zdrži prav dolgo; tako se je tudi tokrat kaj hitro vrnil k svoji ozkostrankarski in lustracijski retoriki.

Seveda Cerar pozivom prvaka SDS k odhodu ne bo prisluhnil, postavlja pa se vprašanje, ali bo vendarle terjal odgovornost koga iz političnih vrst. Natančneje: ali bo arbitražna afera z ministrskega položaja odnesla Karla Erjavca. Tudi to se vsaj za zdaj zdi malo verjetno oziroma se zdi verjetno le v primeru, če bi Erjavcu zagotovili časten umik, za katerega bi se odločil on sam. Če bi namreč razrešitev zunanjega ministra predlagal Cerar, bi lahko bila koalicija oziroma vlada resno ogrožena. Res je sicer, da je DeSUS tudi po Erjavčevem odhodu iz Pahorjeve vlade še nekaj časa vztrajal v koaliciji, a je prvak stranke upokojencev predvsem čakal, da je nastopil za izstop najprimernejši trenutek. »Erjavec zna dobro preračunati in ne pozablja,« se zavedajo v SMC. Pa tudi, da je čas za zaostritev odnosov z drugo največjo vladno stranko, brez glasov katere koalicija v parlamentu nima večine, zelo neprimeren. V pripravi sta namreč proračuna za prihodnji dve leti.

Dodatni razlog, da se zdi Erjavčev ministrski položaj precej trden, je, da bi lahko njegov umik še poglobil dvome o nepristranskosti arbitražnega postopka, kar bi morda dodatno ogrozilo odločanje arbitražnega tribunala. Tako celo v nekaterih opozicijskih strankah, v katerih bi z veseljem napisali interpelacijo o delu zunanjega ministra, razmišljajo, ali ne bi s takšno potezo še počakali. In to kljub temu da so interpelacijo nameravali vezati na nekatere z arbitražo nepovezane Erjavčeve grehe.

Prvak stranke upokojencev je na vprašanje novinarjev, kako vidi odstop arbitra Abrahama, v sredo odgovoril, da je DeSUS zadovoljen, da so vsi upokojenci s pokojnino do 750 evrov prejeli regres. Odgovor je vsekakor nenavaden, mogoče pa vendarle ni v tolikšni meri nepovezan z vprašanjem, kot deluje na prvi pogled. Morda je hotel Erjavec z njim pokazati, kolikšno moč ima in kako malo verjetno je, da bi zaradi odstopa nosil posledice oziroma da bi ga odnesla arbitražna afera.