Romska glasba in kultura sta mi od nekdaj zelo blizu, poleg tega me spremljata od malega. Prihajam iz Krškega, kjer je romska skupnost zelo prisotna. Od nekdaj sem jih srečevala in od nekdaj so me privlačili. Položaj romskih skupnosti poznamo, to je zelo kompleksna tema s kupom odprtih vprašanj. Mene zanima predvsem njihova kulturna plat, predvsem pa me navdihuje njihovo izjemno glasbeno izročilo, njihova poetika, ki je zelo povezana s tradicijo. Kot pravi moj mentor, Marcel Courthiade, je največji problem Romov ta, da se jih večinoma vidi kot socialni problem, treba pa jih je pogledati tudi drugače. Konkretni razlog, da sem se projekta sploh lotila, je antologija romske poezije, ki mi je pred leti po naključju prišla v roke in me prevzela.
Kako je peti v jeziku, ki ga ne govorite in ki ga razume izjemno malo ljudi?Romščina ima zame zelo čaroben zven. Da pojem v jeziku, ki ga ne razumem oziroma ne govorim, zame ni prvič. Vedno si priskrbim prevode besedil, da vem, o čem pojem, in natančno izgovarjavo. Potem veliko vadim. Pri poslušanju poezije in glasbe ni nujno takoj razumeti pomena posameznih besed, ker te vodijo emocije, vse skupaj je pač malce bolj skrivnostno. Že glas, atmosfera me kot poslušalko lahko pelje v kraje, v katerih še nisem bila, pa mi je tam lepo. Kar se tiče romskega projekta, ki zajema več pesmi in podrobno raziskavo, sem obiskala tudi tečaj romščine na pariškem inštitutu Inalco, kjer je eden največjih evropskih inštitutov za romski jezik in kulturo. Naučila sem se brati in nekaterih besed, fraz, govorim pa še ne.
Ne potujete le med jeziki, ampak tudi med glasbenimi žanri. Če bi vas morala opisati, bi vas imenovala »eklektična«. Ali vas je vaša eklektičnost vodila na šolanje v New York ali je New York iz vas naredil ustvarjalko odprtih ušes?Rekla bi, da je New York dodal svoj pečat eklektičnosti, to je vendar zelo barvito, odprto mesto. V New York sicer nisem šla kot ustvarjalka, ampak kot učenka, ki je želela pridobiti glasbeno znanje, razviti glas, svoj izraz. Od nekdaj sem poslušala zelo raznoliko glasbo, newyorška šola mi je, kar se tiče glasbe, navdiha in mene same, razprla krila.
Pa je bila vrnitev v Slovenijo, ki je v glasbenem smislu mnogo manjša in bolj zaprta, na kakršen koli način deziluzija ali vas menjava okolja ni zares ganila?Vrnitev je bila težka, saj sem mesto zelo pogrešala. Sem se pa takoj lotila albuma Mila, ki je potem peljal v svoje smeri. Glede iluzij: v New York sem šla pri tridesetih, večina mojih sošolcev pa je bila dekado mlajša od mene. Pri tridesetih je človek malo drugačen, bolj prizemljen, z manj naivnimi ali iluzornimi predstavami o življenju in delu. Vedela sem, kaj hočem, kaj bi lahko počela, ampak na koncu je življenje potegnilo v svojo smer. Zamišljala sem si, da bi v New Yorku še malo ostala, a potem nisem. Mogoče bi se v nekem drugem obdobju odločila drugače, takrat se je pojavila možnost izdelati album v Ljubljani in sem se odločila za to.
Vaši glasbeni začetki se berejo kot hollywoodska uspešnica: dekle gre v Mehiko, na koncertu zapoje s tujim bendom in svet se ji na novo odpre – odloči se za samostojno glasbeno pot. Kako to, da ste morali po odločitev za glasbeno pot tako daleč?Zdi se mi logično. Ko človek zapusti okvire, v katere je popolnoma vraščen, se na novo sestavi, samega sebe lahko doživlja povsem sveže, drugače. Okvir mojega življenja v zgodnjih dvajsetih mi ni bil posebno prijeten, zato sem se verjetno še dodatno odprla. Po Mehiki sem potovala štiri mesece, kar je dovolj časa za to, da se osvobodiš določenih življenjskih kalupov.
Človeka na potovanjih res lahko doleti marsikaj, toda vi ste odločitvi tudi sledili. Vse skupaj ni bila zgolj sanjarija.Drži. Zdi se mi, da tedaj sploh nisem imela izbire, saj me je spoznanje, da se hočem ukvarjati z glasbo, da hočem peti, zelo jasno udarilo po glavi. Od nekdaj sem sicer vedela, da imam glas, in sem se z glasbo na površini vselej ukvarjala, ampak v Mehiki sem se zavedela, da se hočem temu povsem posvetiti.
Pomemben del vašega glasbenega življenja so videoizdelki. Kako razumete svoje vizualno ogrodje?Vizualna plat mi je zelo pomembna, rada se igram s tem, ker dajo vizualije tvojemu delu širšo sliko. Videospot lahko tvoj izdelek ponese dlje; to se je izkazalo, recimo, pri prvem singlu prejšnje plošče I love you you scream, ki je zares zakrožil šele potem, ko smo izdali video.
