Ne najdem pravih besed, s katerimi bi opisala, kako je bilo v njegovi družbi na odru in tudi sicer – to je bilo nekaj fantastičnega. B. B. King je bil po naravi zelo skromen človek, ki pa je v vsakem trenutku kazal zanimanje za dober blues in je znal poiskati prave besede, s katerimi te je podžgal k temu, da si postajal boljši. Na trenutke z njim sem ponosna in zelo rada se jih spominjam. Nekoč sem igrala z Buddyjem Guyem in B. B. King se je povzpel na oder, da bi od blizu videl, kaj počneva. Ko sva končala redni del nastopa, je primaknil stol, v roke vzel svojo Lucille in raztegnjeni dodatek smo odigrali skupaj. Ne vprašajte me, kako sem se počutila, ker besed za kaj takega ni. B. B. King je bil preprosto kralj, ne samo zaradi svoje glasbe, temveč tudi zaradi izjemne osebnosti.
Kako se je pri vas pravzaprav razvila ljubezen do bluesa? Vemo, da je na Balkanu mogoče najti marsikaj, a »ameriški« blues kot tak ni bil nikoli v ospredju.Z bluesom sem se seznanila že zelo zgodaj, pri dveh ali treh letih. Oče je družino pogosto zbral okoli kitare in preigraval bluesovske standarde, mi pa smo mu pomagali s petjem. Tako smo peli pesmi Elmorja Jamesa, Howlin' Wolfa, Alberta Kinga… Z bluesom sem se torej seznanila prej kot marsikateri povprečen Američan. Od teh trenutkov dalje je bil blues zame nekaj naravnega, kot da bi bila rojena v ZDA, in zato nekaj, kar mi je bližje od katerega koli balkanskega zvoka.
Kako pa je bilo igrati blues v Srbiji v času oblikovanja vaše umetniške identitete, ko je tam prevladovala ideologija in ikonografija turbofolka?Hush smo bili prva skupina, ki ji je uspelo za RTS posneti bluesovski album v angleškem jeziku. Kaj takega si je bilo še kako leto ali dve prej povsem nemogoče predstavljati. Redno smo nastopali in polnili klub Vox, za katerega pa je vedel le malokdo; klub je bil tako majhen, da so morali pijačo prodajati pred vhodom. Že takrat smo okoli sebe zgradili nekakšen kult, prišla nas je snemat celo televizija. V najtežjem času, ko so lahko le redki preživeli zunaj žanra turbofolka, je nam uspel preboj – imeli smo po štiri ali pet koncertov na teden in solidno živeli od nastopov. Prav tako smo mnogim dokazali, da se da uspeti s kakovostno glasbo.
Na trenutni turneji predstavljate album Blue room, ki ima v vašem dosedanjem opusu še posebno osebno mesto.Vsak moj album je drugačen od prejšnjih. Nimam namena reciklirati nikogar, niti same sebe ne. Hkrati želim svoje poslušalce navaditi, da bodo od mene vselej slišali nekaj novega. Navsezadnje se tudi sama še odkrivam in vsak novi album mi pove tudi kaj novega o meni. In Blue room je zares moj najbolj osebni album doslej, saj sem ga posnela z očetom Milutinom, za katerega je glasba le hobi; po poklicu je oblikovalec. Album ima naslov po prostoru v stanovanju v enajstem nadstropju stolpnice v Novem Beogradu, kjer imamo spravljene zbirko plošč, kitare, ojačevalce, glasbene revije, kjer smo se družili in igrali. Na njem so zbrane pesmi, ki smo jih prepevali med mojim dvanajstim in devetnajstim letom, od delta bluesa do pesmi Tonyja Joeja Whita in Vana Morrisona. V tem kotu stanovanja se je zame vse začelo: tu sva z očetom igrala in se ob tem vedno vedla, kot da imava pravi koncert pred publiko.