Jerry Roslie, pevec in pianist skupine The Sonics: Rock'n'roll nas ohranja mlade

Pevec in pianist Gerald Jerry Roslie, avtor večine klasičnih pesmi te pionirske skupine, se je približal rosnim enainsedemdesetim letom, ko je po oseminštiridesetih letih diskografske pavze z dvema izvirnima sopotnikoma – kitaristom Larryjem Parypo in saksofonistom Robom Lindom ter dvema »novima« fantoma na zadnji dan marca svetu predstavil četrti album The Sonics z naslovom This Is The Sonics. Nastal v produkciji Jima Diamonda, producenta prvih dveh albumov The White Stripes, bi album lahko upravičeno nosil naslov To je rock'n'roll.

Na sebi lasten način, iz poslednjega vagona, The Sonics kažejo, kako vitalnost, strast, zanos, svežina in moč, ki so del lastnosti, ki jo v glasbi opredeljujemo kot energija, niso stvar let, temveč duha. V dvaintridesetih minutah izstrelijo zmes novih avtorskih pesmi in skrbno izbranih, stilsko prilaščenih priredb, ki poslušalca vklenejo na val zanosa, kjer vre od fantastičnih vokalov, dinamičnosti in ritmičnosti, bobna na raketni in saksofona na parni pogon, kitarskih prijemov v odprtem D-ju ter klavirja v slogu zgodnjega rock'n'rolla in boogie-woogieja. S pravo mero posodobljen zvok ohranja eksplozivnost izvirnih albumov Here Are The Sonics in Boom.

Težko je razumeti, da so se v štiridesetletni pavzi člani The Sonics ukvarjali z vsem, le z glasbo ne. Jerry je najprej prodajal avtomobile, nato pa vodil cestno gradbeno podjetje, kitarist Larry Parypa še dela v vodstvu zavarovalniškega podjetja, njegov brat, basist Andy je postal profesor na univerzi v zvezni državi Washington in se ni vrnil v bend, bobnar Bob Bennett je pristal v avtomobilskem podjetju na Havajih. Način, kako danes zvenijo, kaže, da so se rodili zato, da igrajo rock'n'roll.

Nisem si predstavljal, da bom pri teh letih še vedno v glasbi. Zdi se mi, da živim deja vu. Ne pritožujem se.

Ja. Ko pogledam nazaj, sem se v življenju največ zabaval prav ob glasbi. Zdaj je moj poklic, da igram glasbo, ki mi je všeč in je všeč tudi ljudem. Ni boljšega.

Nujno je, da vadim. Skozi ves repertoar grem vsaj enkrat ali večkrat na dan. Moj glas ni več tako hiter, zato ga moram negovati vsak dan. Glasilke so mišice. Če ne vadiš, popustijo in so brez moči.

Še vedno imamo pravo energijo. Osupljivo je, da je tako po petdesetih letih. Navdušeni smo, da lahko igramo pesmi, ki smo jih napisali kot najstniki. Radi igramo agresivno in močno. V nekaterih pogledih smo morda še boljši. Energija nas goni in ravno zaradi nje imamo takšen zvok.

Ko smo se prvič ponovno dobili. Začeli smo z našimi pesmimi, ki smo se jih spomnili – Witch, Psycho, Strychnine, Shot Down. Spoznali smo, kako veliko časa je minilo, in hkrati ugotovili, da smo zarjaveli, ampak da je energija še tu.

Spodbudil nas je možakar iz New Yorka, ki vodi festival Cavestomp. Vabil nas je kar nekaj let. Vztrajno smo ga zavračali, saj nismo igrali štirideset let, a vsakič nam je obljubljal še boljše pogoje, in potem je končno vse tako lepo zvenelo, da smo mu rekli, da bomo začeli vaditi in mu poročali, kako nam gre in ali smo pripravljeni. Ko je prišel moment, da damo končni odgovor, smo potrdili, da lahko nastopimo. Igrali smo dve noči zapored in bilo je noro. Prišli smo na oder in zagledali občinstvo, enako kot v šestdesetih, ko smo bili mladi. Ljudje so se začeli metati z odra in prerivati pod odrom in so peli z nami. Občinstvo nas je sprejelo z ljubeznijo.

Tako sem se tresel, da bi me skoraj morali podpreti, da ne bi padel. Mislili smo o tem, kaj vse lahko gre narobe, da si bo občinstvo reklo, da smo se postarali in podobno. Ne veš, kako te bodo sprejeli po štiridesetih letih. Dobro se je izšlo. Občinstvo je bilo z nami ves čas. V šestdesetih ni bilo skakanja z odra in metanja pod odrom. Danes mi je prav to všeč.

Sam glasbo rad ne le poslušam, pač pa tudi čutim. Rad čutim vibracije z odra, iz ojačevalcev, s tal, iz same stavbe. Vedno sem rad poskušal, kako vse vibrira, ko bend igra, in bolj ko se približuješ bendu, bolj čutiš vibracije. Mi igramo tako, da to lahko začutimo. Upam, da nas tudi drugi čutijo in ne le poslušajo.

Ko stopim na oder pred občinstvo, med katerim je veliko mladih, me to navdaja z doživljanjem lepote. Še vedno težko verjamem, da se nam to zares dogaja. Ko sem v šestdesetih končal z glasbo, sem mislil, da se z njo ne bom več ukvarjal. To, da smo se vrnili, da smo ljudem všeč, da smo bolj popularni, kot smo bili kadar koli, in da nastopamo po Evropi, Avstraliji, na Japonskem in po mnogih drugih krajih, je zame čudež.

Ko sem začel kričati, sem imel večkrat kislo grlo, saj je to zahtevno za glasilke, je pa to zame prišlo precej naravno. Prepustim se brez zadržkov. Vse, kar imam, dam v petje. To je precej telesno. A je tudi zabavno. Včasih niso imeli tako dobre opreme, mikrofonov in zvočnikov, in če sem hotel, da se me sliši, sem moral kričati do onemoglosti.

Preden smo objavili posnetke, smo igrali marsikje – na bratovščinah na univerzi za nekih sto, dvesto ljudi, igrali smo tudi veliko po srednjih šolah in na fakultetah. Večina srednjih šol je imela od 2000 do 3000 učencev in koncerti so bili dobro obiskani. Pozneje smo igrali vse sorte koncertov – od dvoran, v katerih se je sedelo, do festivalov z 20.000 obiskovalci in množico skupin, ko so bendi igrali po pet, šest pesmi. Na enem od teh velikih koncertov so imeli premični oder, ki se je vrtel kot vrtiljak, medtem ko je bend igral.

V športnih dvoranah se zvok odbija, mi smo se odprli do konca, in mikrofoni so kar lovili zvok. V tistem času niso posebej ozvočevali bobna, tako da so bobnarji morali biti živali. Bob Bennett je res moral pretolči bobne, da so ga lahko slišali. Imeli smo dokaj poceni opremo in smo jo tiščali do konca. Nihče se ni pritožil, da smo bili pretihi in da so nas slabo slišali.

Na posnetkih smo želeli biti zvesti lastnemu zvoku in našemu načinu igranja, ki je bil precej divji. Na srečo smo imeli zelo prijaznega snemalca. Naš zvok je bil uporniški in zato veliko ljudem ni bil všeč, saj se je veliko ljudi zgražalo nad rock'n'rollom. Prav zaradi zvoka so nekateri mediji zavirali popularnost, ki so jo naše pesmi imele med občinstvom. Skladbi The Witch na regijski radijski postaji niso pustili, da bi zavzela prvo mesto na lestvici, pač pa so jo tedne in tedne umetno puščali na drugem mestu za Petulo Clark, ki je bila pač sprejemljiva. Ko smo v Kaliforniji snemali tretji album, smo imeli izkušnjo velikega studia, kjer nam je snemalec povedal, da smo preglasni. Rekli so nam, da ne potrebujemo hrupnih in fuziranih zvokov, ki jih bodo dodali na mešalni mizi. Nismo si predstavljali, kako lahko drugi mislijo, kako mi želimo zveneti. S tem so samo razvodeneli naš zvok. Takrat smo bili na koncu naše poti. Imel sem nekih triindvajset let in sem prvi povedal, da želim v življenju delati druge stvari poleg glasbe.

To glasbo sem slišal po radiu in videl po televiziji v Šovu Eda Sullivana. Ko sem videl Elvisa Presleyja, Jerryja Leeja Lewisa in Little Richarda, me je zadelo kot strela z jasnega in postal sem privrženec rock'n'rolla. Nihče, ki sem ga videl prej, se ni tako vedel. Bilo je videti, da jim ni mar, kaj bodo ljudje rekli. Razumel sem, da v rock'n'rollu lahko delaš to, ob čemer se počutiš sproščeno in dobro, da se ni treba zadrževati. To je razlog, zakaj smo napol nora skupina.