Pred desetimi leti je bila 30. obletnica albuma Horses in ja, takrat sem želela narediti poseben koncert v okviru festivala, kasneje tega nisem več počela. Ampak ob 40. obletnici sem vesela, da se počutim zelo močna in zdrava, da lahko še nastopam. Mnogi moji prijatelji so že mrtvi, moj klaviaturist Richard Sohl je umrl, mnogi drugi glasbeniki, pesniki, umetniki. To je priložnost, da se jih spomnimo.
Časi se spreminjajo, je pel že Bob Dylan, ampak nekatere stvari ostajajo enake. Katere so glavne težave v svetu, ki se jih zavedate ves ta čas in se še vedno borite proti njim?Mislim, da jih je veliko, glavna težava sveta pa je univerzalna, ne pozna politike, vere, meja, in to je okolje. Sprememba okolja vpliva na naše otroke, na ptice, čebele, ribe, na zemljo, vodo. Tega bi se morali zavedati vsi in vsi bi se morali združiti v želji po spremembi. Druge težave stalnice so predsodki, nacionalizmi, sedaj imamo vseprisotni oblastni nadzor. Povečujeta se korporacijska moč in podkupovanje. Veliko je bolezni in lakote. Svet je obenem globaliziran, da ne moreš več samo zamahniti z roko in reči: Oh, to je težava Grčije ali Sierre Leone. Razviti moramo globalno zavest, saj obstaja ogromno stvari, ki bi nas morale skrbeti.
Vedno vas zanima politična in socialna situacija države ali kraja, ki ga obiščete. Imate že kakšne informacije o Sloveniji?Še vedno se učim oziroma berem o Sloveniji. Brala sem o potresu in boju ljudi, da so ponovno zgradili mesto. Vem, da imate dolgo zgodovino boja za neodvisnost in da ste imeli leta 1989 revolucijo. Ko pridem, bi se rada pogovorila z ljudmi, zanima me, kaj jih skrbi. Nisem pretirano politično angažirana, čeprav rada govorim o političnih vprašanjih, ampak na humanističen način. V vaši deželi najprej vidim neodvisnost.
Horses je eden pomembnejših debitantskih albumov v zgodovini rock glasbe in prvi, ki ga je objavil kak izvajalec s scene v klubu CBGB. Kasneje so sledili Ramones, Talking Heads, Television, Richard Hell. Je bila ta scena podporna ali ste si bili konkurenca?Mislim, da je bila scena podporna. Nismo imeli občutka, da smo si konkurenca, ker smo se vsi šele vzpostavljali, kdo sploh smo. Obenem sem se že takrat ločila od drugih, ker sem bila predvsem pesnica, drugi so bili glasbeniki. Jaz sem pisala pesmi, potem šele počasi dodajala akorde, ritme, tako smo postajali rock'n'roll skupina. Na začetku nisem imela ambicij, da bi snemala plošče in postala rock'n'roll zvezda. Moja ideja Horses je bila le, da bi poezija z glasbeno spremljavo postala privlačnejša in vznemirljivejša. Kakor koli je lahko poezija lepa, postane nekako dolgočasna, vsaj zame. Zato sem želela vnesti nekaj energije v pesmi. Naša skupina se je že zato razlikovala od drugih.
Označevali so vas tudi za botro punka.Najprej so me označevali za kraljico punka. Smešno se mi zdi, da se z leti spreminja tvoj naziv: po kraljici sem bila botra, potem že babica... Ampak zame je punk samo beseda. Sebe imam za delavko. Pišem knjige, pesmi, fotografiram, nastopam, delam mnoge stvari in se ne želim omejevati na en žanr. Najbolj punk stvar, ki jo počnem, je moje igranje kitare. Takrat v največji meri začutim bistvo punk rocka. Zame punk rock pomeni le svobodo. Ljudje ga interpretirajo na različne načine, meni ga ne predstavlja niti slog oblačenja. Zame pomeni, da nisi obtičal med starimi idejami. Čeprav te zanima zgodovina, moraš simbolno zaloputniti vrata in se odpreti za nove ideje.
Vaša odlična biografija Pač mulca govori o vašem prijateljstvu in življenju s fotografom Robertom Mapplethorpom.Res je in vem, da je tudi prevedena v slovenščino, na kar sem zelo ponosna. Če objaviš knjigo v Ameriki, lahko računaš kvečjemu na to, da jo bodo prevedli v nemški ali francoski jezik. Če pa knjigo prevedejo v slovenščino, prevedena je tudi v islandščino, potem je to nekaj posebnega. Očitno nekdo meni, da je dovolj vredna, da jo je prevedel v jezik, ki je zame popolnoma abstrakten. Ko so mi povedali, da bo knjiga prevedena in objavljena v Sloveniji, najprej nisem verjela. Zelo sem vesela.
Kmalu naj bi izšla vaša naslednja biografija.Pravzaprav ni biografija. Večinoma pripovedujem v sedanjiku, o svojem življenju sedaj. Kaj počnem, katere knjige imam rada, kakšno kavo pijem... Ja, oziram se tudi nazaj v obdobje svojega življenja z možem Fredom Sonicom Smithom, ki je žal umrl že leta 1994. Pišem tudi o najinem življenju skozi osemdeseta leta, malo je znanega o tem najinem obdobju, takrat sva živela dokaj odmaknjeno.
Kitarist Lenny Kaye je z vami praktično od začetka vaše glasbene kariere.Z Lennyjem sva bila najprej prijatelja, šele kasneje sva začela sodelovati. Še preden sem imela skupino, leta 1971, sem ga prosila, ali bi me spremljal na mojih branjih poezije. Dodal naj bi nekaj kitarske zvočnosti, abstraktne igre ali feedback. Najprej le zato, da bi bilo moje branje zanimivejše. Kasneje sva začela razvijati nekatere glasbene zamisli, pridružil se nama je pianist Richard Sohl in skupaj smo pravzaprav razvili vse ideje albuma Horses, ki je osnovan na treh akordih in poeziji.
Izvajali ste mnoge pesmi drugih avtorjev. Kako ste jih izbirali?Všeč so mi. Včasih se tudi zmotim; izberem pesem, ki mi je všeč, jo poskusim odpeti in ugotovim, da ne gre. Poskusila sem na primer z Adelino pesmijo Rolling In The Deep, a ni šlo. Torej izbiram med pesmimi, ki so mi všeč, a morajo biti tudi prave za moj glas, za moj glasovni razpon. Sedaj igramo The Perfect Day Louja Reeda. No, že začeli smo s priredbami, z Glorijo, Hey Joe, Land Of The Thousand Dances, vedno sem rada pela priredbe. Tu moram poudariti, da se sama nimam za glasbenico; sem pevka.
Tole sodi v razdelek rockovske mitologije: ste pesem Because The Night napisali skupaj z Bruceom Springsteenom ali jo je napisal za vas?V redu, naj razjasnim ta misterij. Ko smo bili v snemalnem studiu, je delal z nami tudi mladi producent Jimmy Iovinne, ki je bil obenem Bruceov tonski tehnik. Bruce je že imel osnutek pesmi Because The Night, a le glasbo in refren. Brez drugih verzov. S pisanjem je imel težave, obenem so se začele še tiste tožbe z založbo in nekaj časa ni smel snemati. Kasneje je razmišljal, da je to zares dobra pesem zame, in mi jo je posredoval na kaseti prek našega producenta Iovinna. Poslušala sem ta demo posnetek brez besedila in ugotovila, da je pesem napisana v intonaciji, primerni zame, in da nosi energijo, ki sem jo zlahka začutila. Takrat sem bila s Fredom Sonicom Smithom v zvezi na daljavo in zanj sem napisala to ljubezensko pesem. Torej je Bruce in jaz dejansko nisva napisala skupaj. Je pa kasneje, ko smo pesem igrali v klubih CBGB in Bottom Line, prišel na oder in smo pesem odigrali skupaj. Bruce je mnogo bolj znan kot jaz, a sva vseeno prijatelja.
Mi pojasnite še simbolni pomen Horses? »Konji« so tudi del rockovske mitologije, The Rolling Stones imajo pesem Wild Horses, Jim Morrison je napisal pesem Horse Latitudes...Pesem Horses sem napisala, ko sem bila še zelo mlada. Ne vozim avtomobila, ampak ko sem bila mlajša, sem zelo rada jahala in ob dirjanju sem začutila pravo svobodo. Jahanje nosi za seboj celo zgodovino, od Indijancev naprej. Obenem je jahanje odgovorna in nevarna svoboda, saj se moraš vrniti ob pravem času, do noči, moraš zaupati konju. V Koranu je zapisana čudovita misel: »Vsa modrost vesolja je zapisana med očmi konja.« Vse to sem imela v mislih, ko sem pisala pesem Horses. Najprej sem pisala o konjih, obenem sem bila pod vplivom Williama Burroughsa; poba Johnny prihaja iz njegovega romana The Wild Boys (Divji fantje). A trajalo je več let, da so se vse te zamisli zlile v eno. Zato je bilo super, ker smo v klubu CBGB imeli po tri nastope na večer, tako smo lahko večer za večerom razvijali svoje ideje pred nekaj sto poslušalci, ki so nas spodbujali. Večkrat je prišel tudi Burroughs, z Robertom Mapplethorpom sta bila v prvi vrsti in sta me spodbujala.
Mi lahko pojasnite resnični pomen, ozadje, ki je privedlo do slavnega verza v uvodno pesem albuma: »Jezus je umrl za grehe drugih, za moje ni.«Imela sem strogo versko vzgojo. Ko sem dopolnila trinajst let, sem prelomila s Cerkvijo. Zelo resno. Verjela sem v Boga, brala sem Biblijo, ampak želela sem biti svobodna, prosta dogem. Verz »Jezus je umrl za grehe drugih« ne oporeka Jezusu, ki ga cenim kot velikega učitelja in revolucionarja, verz oporeka dogmam, ki so jih pritaknili njegovim idejam. Kar sem želela sporočiti, je: želim biti odgovorna za vse svoje napake. Želela sem si dovoliti delati napake. Želela sem si rasti in razvijati na svoj način. Te besede so zares besede mladega dekleta, ki razglaša svoj obstoj in razglaša lastno pot. Ni nujno, da bi te besede zapisala dandanašnji, zapisala sem jih pri 20 letih, sedaj jih imam 68, torej sem jih napisala pred 48 leti. Vmes sem prehodila dolgo pot, ampak razumem energijo in idealizem izza teh besed. Mnogi so iz teh besed sklepali, da sem bila ateistka ali krivoverka, a sploh ni res. V okviru rock'n'rolla in nasploh je bil to klic k svobodi.
