Različni pogledi Slovenije in Hrvaške na usodo arbitražnega sporazuma in na reševanje vprašanja meje so botrovali dopisovanju premierjev Zorana Milanovića in Mira Cerarja o možnosti njunega skorajšnjega srečanja. Hrvaška pobuda, da bi za skupno mizo pogledala, kako mejni spor reševati naprej na nekem drugem naslovu, torej ne na arbitražnem sodišču, je pričakovano naletela na slovensko zavrnitev.
Hrvaška je pretekli teden enostransko odstopila od arbitražnega sporazuma o določitvi meje, Slovenija pa trdi, da sporazum velja in da hrvaški odstop od pogodbe ni mogoč. Zato je bilo bolj ali manj jasno, da Milanovićevo pismo s pobudo za srečanje, na katerem bi se s Cerarjem pogovarjala o skupnih korakih za prenos reševanja mejnega vprašanja pred kakšno drugo mednarodno telo, ne bo padlo na plodna tla.
Pogovor bi bil neproduktiven
Pri pismu gre tudi za to, da skuša Hrvaška navzven dokazati, da ne zapira vrat dialogu. Podobno velja za Slovenijo, zato je Cerar povabilo za srečanje sprejel, vendar ko bo znana usoda arbitražnega sodišča. Cerar je v odgovoru Milanoviću tudi navedel, da se z njim ne bo sestal zato, da bi iskala mednarodni forum za rešitev vprašanja meje. »To smo namreč že storili,« je zapisal, misleč na arbitražno sodišče. Predsednik državnega zbora Milan Brglez pa je za Televizijo Slovenija dejal, da bi bil takšen pogovor premierjev v tem trenutku neproduktiven, sploh če bi ga razumeli kot pristanek Slovenije na hrvaške trditve.
Milanović je potem o možnosti sestanka s Cerarjem povedal: »On je rekel, da noče, in prav, kaj naj zdaj jaz storim? V tem tednu dni smo dali zares vse od sebe, da od sebe ne bi dali nič slabega, da ne pretiravamo, da ne rečemo kaj narobe, toda, brat, kar je preveč, je preveč.«
Vukas se ne oglaša več
Arbitražno sodišče bo konec avgusta začelo enotedensko zaslišanje o hrvaški zahtevi, da samo sebe razpusti, ker naj bi slovenski arbiter Jernej Sekolec v arbitražno gradivo naknadno vnašal dokumente, v navezavi s slovensko agentko Simono Drenik pa skušal vplivati na arbitre, kar je razvidno iz posnetkov njunih pogovorov, katerih verodostojnost sicer ni uradno potrjena. Slovenija zagovarja stališče, da mora sodišče nadaljevati delo, in to bo zastopala tudi na zaslišanju. Po oceni Ljubljane je bila kršitev namreč odpravljena z zamenjavo arbitra – namesto Sekolca, ki je tako kot Drenikova odstopil, je imenovala predsednika meddržavnega sodišča v Haagu Ronnyja Abrahama.
Hrvaška na drugi strani ni počakala, da arbitražno sodišče presodi o njeni zahtevi, ampak je odstopila od sporazuma in tako očitno ne bo sodelovala na avgustovskem zaslišanju. Odstopil je tudi njen arbiter Budislav Vukas, ki je takoj po odstopu pritegnil veliko pozornosti z izjavo za Hrvaško televizijo, da je imelo sodišče namen Hrvaški odvzeti del njenega morja. Izjavil je tudi, da bi, če bi ostal arbiter, še imel morda možnost vplivati na nekatere stvari, ki mu niso bile všeč. Odtlej se Vukas, kolikor je znano, javno ni več oglasil. Njegove besede potrjujejo bolj ali manj razumljivo dejstvo, da nacionalni arbitri zagovarjajo stališča svojih držav in da niso nepristranski. Hrvaška ima zdaj petnajst dni časa, da imenuje novega arbitra, sicer bo to storil predsednik arbitražnega sodišča. ba
