Le nekaj dežja je bilo treba, da smo iz mediteranskega podnebja vnovič v severnih obzorjih, a naj se vseeno dotaknemo razmerij med glasbo in vročino.
Začenši s primerom minule sobote, ko se je opoldanska nevihta polegla, popoldansko sonce pa je začelo zoprno pariti vlago z ulice. Reggae državljana je evidentno bolela glava. Noč prej je pred nevihto izrazito pritiskalo k tlom, v takih razmerah spiti vsega eno pivo pa je lahko usodno. Dodatno ga je ubijala natakarica v pribežališču, kjer se je nameril poiskati uteho. Z glasbo.
S technom, polnim visokotonskih »zviz« zvokov, podobnih kratkim sekvencam zvoka cirkularke. Videlo se je, da mu ne dene dobro. Da ga ob vsakem »zvizu« dodatno zaboli. In da ga glasba dela živčnega približno tako, kot Marlona Branda v Tramvaju Poželenje živcira Blanche, sestra njegovega dekleta, s svojo nevrotičnostjo.
Glasbeni svetovalec Miroslav Akrapović
A imel je srečo. Za sosednjo mizo je sedel izvedenec. Miroslav Akrapović, glasbeni novinar, spremljevalec in poznavalec sodobnih glasbenih trendov. Zaznal je muke sogosta, posredoval in zamenjal glasbo. Ne radikalno, a vseeno koristno. Prav tako z elektroniko, vendar občutno humanejšo. Poprosim ga za krajše pojasnilo. Kaj je menjal s čim in zakaj? Kajti reggae državljanu je očitno odleglo. »Za glavobol naslednjega dne ni ravno najboljši minimal techno s svojimi visokofrekvenčnimi zvoki in ponavljajočo se ritmiko. To je glasba za osredotočene in učakane poslušalce, ki imajo dovolj časa in potrpežljivosti, da slišijo njeno nadaljnje razvijanje in razvejanje. Bolj človeško oziroma humanejšo noto nam je posredovala house muzika, ki – kot slišimo, v režiji DJ Aleksija – prepleta prvine funka, groova, bobnov, basov. Tam se srečata amazonski pragozd in težka industrija. Ritem se nam morda zdi frekvenčno enak, melodija pa ves čas oscilira, od možganov do srca. Pri glavobolu je najbolje poskusiti umiriti misli in pustiti srcu, da včasih spregovori mimo razuma,« nam je razjasnil glasbeni poznavalec, ki je bil na voljo.
Avtomobilski hrup in Pavarottijeva zbrana dela
Da, frekvence. Sestavni del glasbe. Te so posredi, ko imetnik superhitrega avtomobila pravi, da si, ko svojega ljubljenčka na avtocesti požene do njegovih skrajnosti, za glasbeno podlago najraje izbere zbrana dela Pavarottija in jih prav tako navije na največjo glasnost. Frekvence so nemara posredi, ko komercialna radijska postaja v vročih dneh svoj program oglašuje, kot »najbolj osvežujoč«. Prav tako so posredi, ko Ljubljančanka izjavi: »Glasba je najboljša klimatska naprava,« potem ko ji ozračje razgretega gostinskega vrta začne mravljinčiti debelobasen dub napev.
Frekvence so že lep čas tudi predmet besnih razprav o obstoju globalne zarote. Na uradih za standardizacijo in drugih pristojnih institucijah sprejeto izhodišče je namreč, da osnovni ton A meri 440 hercev. Oporečniki trdijo, da je na taki uglasitvi temelječa glasba škodljiva oziroma jo vsilijo iluminatski zarotniki. Z Josephom Goebbelsom, nacističnim propagandnim ministrom, na čelu. Bolj naraven oziroma z nihanjem narave harmoniziran in za to človeku prijaznejši in neškodljiv A naj bi znašal 432 hercev. »Tega nemalo glasbenikov dejansko še vedno uporablja. Sploh tradicionalnejših zvrsti, a to je silno široko polje razprav,« navrže Gregor Žemljic, slovenski glasbeni producent, ki v teh dneh miksa ploščo Ichisanu, internacionalno ta hip enemu najprodornejših slovenskih muzikantov, nekaj prej pa je skozi njegove roke šla tudi nova plošča Dennisa Bovella, angleškega reggae producenta, ki je nedavno gostoval na Drugi godbi.
Konflikti med staro in novo glasbo
Žemljic poudarja, da vse glasbe izkoriščajo vse frekvenčne spektre, ki so na voljo. Razlika je v tem, kateri toni so v kateri glasbi poudarjeni. »Pri dub glasbi, ki temelji na basih, boš prerazporedil energijo iz srednjega in visokega frekvenčnega spektra, zato da boš prihranil prostor, ki ga boš lahko investiral v base. Pri metal glasbi pa nikdar ne boš imel toliko basov kot pri dubu in boš energijo iz basov investiral v kitare ter boš zato moral zadevo zbalansirati drugače,« pojasnjuje Žemljic in dodaja, da je eden od konfliktov med staro in novo glasbo dandanes tudi v tem, da je nemalo nove glasbe narejene s pomočjo grafičnih prikazov frekvenčnih spektrov na računalniškem ekranu: »Do konca devetdesetih se je glasbo delalo tako, da ljudje niso gledali v monitorje računalnikov. Vizualnega feedbacka ni bilo. Fokus je bil stoodstotno na zvoku. Dandanes se večino glasbe dela drugače, na računalnikih, in je ta vizualni stimulus iz računalniškega programa postal izrazito močan. Poleg tega se industrija trudi narediti kar se da baročne uporabniške vmesnike, polne lučk in merilnikov, ki dajo neko informacijo, vendar pa jih za bazično funkcijo ne potrebuješ. Menim da glasbe ne moreš slišati koncentrirano, če te moti vizualni efekt.«
V vročini naj bo glasba tišja
A kako frekvence delujejo na človeka? Dejstvo je, da je z Barbadosa več reggaeja kot iz Finske, iz Finske pa več metalske glasbe. Iz toplih krajev dobivamo več basov, iz hladnih več visokih tonov. »Tudi dalmatinska glasba je zelo dub, polna repeticije in počasnega tempa. Z vročino je glasba v osnovi povezana prek tega, da je ob višjih temperaturah prevodnost zraka večja in zvok dlje potuje. Zato poleti lahko slišimo zvoke od zelo daleč oziroma od tam, kjer jih pozimi ne. To je lahko tako ekstremno, da ima ansambel, ki je naredil zvočni preizkus popoldne, ko je bilo še vroče, zvečer, ko dejansko nastopa, povsem drug zvok, kot ga je imel na tonskem preizkusu. In v vročini boš zagotovo prilagodil glasnost na dol. Na tišje. Poleg tega imajo basovske frekvence daljši val in so zato za človekove možgane manj zahtevne. Zato, če počivaš, kar pa v primeru hude vročine predvsem počneš, saj v veliki vročini človek pazi, da ne bi porabljal preveč energije, bolj prija glasba s počasnejšim tempom, z več basov in z manj informacij. Manj je zahtevna, zato je bolj ugodna,« razloži Žemljic značilnosti toplih glasb oziroma razloge, zakaj so v vročih dneh primernejše glasbe hladnejšega izvora.
Program radijske postaje je torej težko osvežujoč, ampak je lahko kvečjemu nenaporen.
