Toplo poletno jutro je bilo kot nalašč za kombinacijo rekreacije in raziskovanja. Ljubljana se vse bolj trudi, da bi kaj takega ponudila tudi na Ljubljanici. Da je poleti je živahno ob, v in predvsem na njej, smo se na lastne oči prepričali tudi sami. »Od nekdaj je bila to pomembna pot. Že koliščarji so po njej vse prevažali,« je začel Matej Trampuž iz Kajak kanu kluba Ljubljana. In potrdil, da bi tudi mitološki argonavti čisto zares lahko prepluli reko.
Na Ljubljanici vedno več rekreativcev
»Ljubljanica je ena zanimivejših rek za turiste, predvsem zato, ker je večino časa v letu varna. Le ob res ekstremnem nalivu odsvetujemo plovbo. Hkrati pa ponuja izjemno raznovrstnost. Na Barju je prava džungla, vidiš pa lahko tudi na pol urejeno okolje, kot je tukaj, nekaj sto metrov naprej pa je že čisti center,« nam je pred začetkom plovbe v velikem kanuju reko predstavil Trampuš in dodal, da se najde tudi veliko zanimivosti za ljubitelje ptic in živali, če so le dovolj tihi. In res je zgolj enourna plovba od Livade proti Centru in nato nazaj na Rakovo jelšo in Barje razkrila vso pestrost ljubljanskega dela reke. Prenovljena Špica in Grubarjev kanal sta nas prva pozdravila in hitro smo bili z nekaj zavesljaji ob Trnovskem pristanu. »Tukaj je eno najboljših mest za vstop na vodo. Sicer pa je velikokrat pestro že nad njo, saj imajo srednješolci ob koncu tedna tukaj zabavo, druženje. Nas ne moti, naj se imajo lepo.«
Zaradi Plečnikove regulacije Ljubljanice je bilo od tukaj naprej mesto pred poplavami sicer varnejše, a je z betonskimi kaskadami in zidovi reko odrezal od ljudi. Tako je po drugi svetovni vojni reka skoraj zamrla, tudi kasneje pa je tukaj dolgo plula le Makalonca. »A zadnjih deset, petnajst let je znova bolj živahno.« Turističnih ladjic je zdaj že kakšnih petnajst, ponašajo pa se z inovativnimi imeni, kot so Rečni pirati, Boss Bober, Sulc ali Barjanka. Ena od njih se je zaradi edinstvenega lesenega videza celo okitila z nagrado za dizajn leta. Vedno več pa je na reki tudi rekreativcev. Ko smo načeli to temo, se je ravno mimo nas zapeljal eden od njih v kajaku in nas kot očitno že stari znanec kluba pozdravil. »V zadnjih petih letih se je po mojem število plovil na Ljubljanici povečalo za 3- do 4-krat. Ladje so zelo popularne za razne piknike in turistične oglede. Vedno več je tudi majhnih kanujev za eno do tri osebe in kajakov. Ravno se začenja sezona in poleti je najbolj pestro, čeprav je reka zanimiva skozi vso leto.«
Pri Ambroževem trgu se plovba konča
Kajak kanu klub je odprt tako za ljudi, ki pridejo s svojim čolnom – v na novo prenovljeni čolnarni na Livadi ga je mogoče tudi shraniti – kot tudi za tiste, ki ga nimajo in bi ga najeli. Kar je mogoče storiti tudi pri več drugih ponudnikih ob reki. Več je tudi rekreativcev, ki pridejo z lastnim čolnom in se spustijo po reki. »Kar nekaj vstopnih mest je že pripravljenih, tukaj na našem klubu je eno večjih. Tudi čez reko v veslaškem klubu imajo nekaj privezov in vstopno mesto na reko,« je pokazal k sosedom čez Ljubljanico. V mestu, pravi, je na vsakih 100 metrov znižan beton za spuščanje čolna ali vsaj stopnice do reke. »V drugo smer ob Barju pa si je vsak sam bolj po svoje naredil dostop od hiše do reke. Sicer je ta pas državna last, a je povsem normalno, da si ljudje uredijo dostope, ki bi jih sicer lahko uporabljali tudi drugi. A se to ne dogaja.« So pa tudi na tem delu reke pri vsakem mostu urejeni pomoli oziroma privezi. Kajakaši in kanuisti Ljubljanico uporabljajo v obe smeri, vse navzgor do Vrhnike, kar znaša kakšnih 21 kilometrov v eno smer, pa brez težav tudi prek središča do zapornic pri Ambroževem trgu, kjer se plovba za zdaj za vse konča. Tudi po Grubarjevem kanalu kdaj zavijejo, čeprav se je zaradi močnejšega toka potem težje vrniti, zato je tudi njim ideja o krožni poti, kar pomeni, da bi morali nekako prebroditi omenjene zapornice, blizu. Sicer pa Grubarjev kanal služi za uravnavanje gladine reke, tako da je odvečna voda usmerjena vanj, glavni tok pa tako ostaja bolj zajezen in miren. Zaradi takšnega načina gladina reke večinoma niha zgolj za pol metra, je pojasnil Trampuž.
Tudi za sprehajalce in pohajkovalce je vedno bolje, zaradi česar stik Ljubljančanov z reko znova postaja tesnejši. »Z ureditvijo sprehajalne poti so v zadnjem času reko res znova približali ljudem. Na številnih mestih lahko gredo do brega, se ob reki sprehajajo in posedajo,« je pojasnil Trampuž. V klubu so razvili idejo, da bi sprehajalno pot iz središča mesta z brvjo speljali še čez reko v Livado in jo tako povezali s Potjo spominov in tovarištva. Pa vedno večji promet tudi negativno vpliva na reko? »Nobenih vplivov na okolje še nisem zaznal zaradi tega. Za ladje so tako predpisani moč motorja, hitrost in ravno dno,« je zaključil naš vodnik in krmar ter nas obrnil nazaj proti klubu.
