Na Čevljarskem mostu se je svetlolasi glasbenik, bos in s klobučkom na glavi, pravkar namestil na zložljivi stolček in med nogami skrbno namestil svoj čelo. Še zadnjič je preveril, če so nastavitve loka za glasbilo pravilne, in že je začel z ritmi, ki jih je izvabljal iz glasbila, prijetno dražiti ušesa mimoidočih. Toby Kuhn prihaja iz Francije, a je zadnji dve leti njegov dom Ljubljana. »Z glasbo je težko preživeti, sploh v Sloveniji je možnosti za uspeh malo,« svojo odločitev, da zaigra tudi na mestnih ulicah in trgih, pojasni čelist, a hkrati prizna, da kot glasbenik zasluži dovolj za pokritje stroškov in ob tem, predvsem ko igra na ulici, še neizmerno uživa. »Delam lahko takrat in tako dolgo, kot želim, zunaj na soncu, v lepem okolju in med ljudmi, tudi s kavo ali pivom ob strani.«
Nenapisana pravila uličnih glasbenikov
Čelist s francoskimi koreninami minuli prijetni poletni večer ni bil edini, ki je svoje glasbeno znanje prinesel na ljubljanske ulice in trge ter poskušal upočasniti korak mimoidočih, jih prepričati, da mu prisluhnejo in v znak zadovoljstva nad njegovo glasbo v razprto torbo za čelo spustijo kak evrski kovanec. Na Hribarjevem nabrežju so gostje tamkajšnjih lokalov lahko prisluhnili kitaristu, ki si je za svoj oder izbral vogal ob bližnji Ribji brvi, na križišču, kjer se Stritarjeva ulica stika s Cankarjevim in Adamič-Lundrovim nabrežjem, pa je mimoidoče pospremil zvok violine.
»Včasih sem bil sam, zdaj pa nas je vsako leto več,« je ob Robbovem vodnjaku ugotavljal Aleksander Kuzmič. Ob njegovih nogah je počivala torba s kitaro, v rokah je držal malijsko glasbilo n'goni. Ko je opazil violinista na drugem koncu Stritarjeve ulice, se je nekoliko umaknil proti magistratu. Tudi med uličnimi glasbeniki veljajo nenapisana pravila, ki so odraz medsebojnega spoštovanja in spoštovanja do dela drugih, pravi. »Nikoli se ne postaviš na mesto, kjer v neposredni bližini že igra drug glasbenik, paziš, da nisi ravno pod oknom kakšnega stanovanja. Večina glasbenikov v Ljubljani to spoštuje, so pa tudi taki, ki se na druge ne ozirajo,« pojasnjuje Kuzmič. Kotički na mestnih ulicah so njegov oder in prostor ustvarjanja že dobrih petnajst let, s prijateljico violinistko je enkrat na ulici igral celo pozimi, da si je zaslužil za najemnino, vendar ob tem priznava, da je bila ena tovrstna izkušnja dovolj. Zdaj kot ulični glasbenik igra predvsem v poletnih mesecih. »Ulica ni lahka. Verjeti moraš v svojo glasbo. Pravijo, da se z glasbo ne da živeti, jaz pa ne morem živeti brez glasbe,« pojasni izkušeni glasbenik, ki sicer ne igra samo na mestnih ulicah, saj je del več glasbenih projektov. »Se pa lahko z igranjem na ulici tudi zasluži. Samo vedeti moraš, kdaj in kje se postaviti.«
Glasbene želje mimoidočih poslušalcev
Za živahen mestni utrip sta minuli večer poskrbela tudi glasbenika na Prešernovem trgu. »Bi lahko za sina zaigrala pesem Hey Jude,« ju je prosila ena od mimoidočih in trg je takoj preplavila znana melodija pesmi skupine The Beatles, ki ji je sledila pesem Hallelujah in družbo turistov spodbudila k petju in pozibavanju v nežnih ritmih kitare. »Najtežje se je prvič pojaviti na ulici, se tako izpostaviti. Je pa takšen nastop na ulici vsekakor dobra vaja, s katero lahko zaslužiš tudi nekaj denarja,« med odmorom, pred katerim je zbrane poslušalce spodbudil, naj razmislijo, katero pesem bi želeli slišati po končanem predahu, razlagal Matej Horzelenberg, ki sicer s Timotejem Siterjem sestavlja kitarsko-pevski duet DoubleTej, tokrat pa mu je ob Prešernovem spomeniku s kitaro družbo delal izkušeni islandski glasbenik Thoby.
Toby Kuhn se strinja, da se ljubljansko občinstvo, ki hiti mimo uličnih glasbenikov, rado ustavi in za dobro glasbo nameni nekaj evrov, ulična glasba pritegne različne generacije. »Seveda pa je zaslužek nekoliko odvisen od samega mesta. V nekaterih evropskih prestolnicah, kjer sem že igral na ulici, je bil denarni izkupiček večji. A to zame ni edino vodilo. V Ljubljani se odlično počutim, in mesto ima ravno pravšnje ravnovesje med tem, koliko lahko zaslužim in tem kako dobro se tukaj imam.«
