»Kadar koli mi kdo omeni Prule, se vselej spomnim iste podobe. Vrtovi, položeni na mehka, narahlo proti reki padajoča tla (...), polna sončnih leh in temnih senc pod skrbno obrezanim sadnim drevjem, med hruškami in jablanami, ter pod težo zrelih sadežev šibečimi se slivami in ringloji,« je o Prulah pred leti v svoji knjigi Ulice mojega predmestja zapisal pisatelj Jože Hudeček in Karlovško cesto ob tem opisal kot »uverturo«, ki človeka pripravi na vstop v mesto. Prule, ki se od Ljubljanice razprostirajo proti vznožju Golovca ter grajskega griča, od katerega jih loči Karlovška cesta, so ime dobile po nemški besedi Brühl, ki označuje tamkajšnjo nekoč mokro in močvirnato zemljo.
Pod vznožje grajskega griča po mleko
»Prule so bile nekoč predmestje strogega mestnega središča. Med nizkimi hišami so bile speljane makadamske poti, na začetku pešpoti na Grad je bila tudi kmetija, kamor sem hodil po domače mleko, iz katerega je stara mama pripravljala maslo, blizu vhoda v predor pod grajskim gričem pa je bila pekarna,« se spominja priznani režiser Iztok Tory.
Pravi, da je le prve tri dni svojega življenje preživel drugje kot na Prulah, v ljubljanski porodnišnici namreč. »Sem Prulčan od leta 1947. Živim v hiši, ki je bila zgrajena leta 1939, takrat najvišja zgradba na Prulah, ki še danes velja za arhitekturno izjemo, saj je okrogla, tako da v stanovanju nimam nobenega pravega vogala,« je Tory pripovedoval v zavetju hladnih sten Vodnikove domačije. Kot zadnji gost cikla večerov Moje ulice, na katerih so Ljubljančani v organizaciji ekipe inštituta Divja misel z obiskovalci rojstne hiše Valentina Vodnika delili svoje spomine na življenje v prestolnici nekoč, se je Tory spomnil Prul iz svojega otroštva, ko so te še predstavljale tranzitno pot, po kateri so kmetje z Barja v mesto vozili svoje pridelke, ko so bili gozdovi na Golovcu modri od borovnic, ko so Prulčani kot svojega šteli še Gornji trg, ko je bila trgovina v prostorih današnje turške restavracije, ko je bilo v predoru pod grajskim gričem še tako malo prometa, da so lahko hodili po sredi ceste in ko so najpogumnejši prulski dečki do sosednjega Trnovega še lahko priplavali po Ljubljanici.
Medgeneracijsko stičišče na Špici
»Na Špici je bilo v moji mladosti priljubljeno kopališče, Ljubljanico sem preplaval po dolgem in počez,« pojasni Tory. Čeprav se voda niti v vročih poletnih mesecih ni ogrela na kaj več kot skromnih šestnajst stopinj, so si Ljubljančani takrat radi privoščili čofotanje v mestni reki. Vendar reka ni ponujala le ohladitve v poletni vročini, temveč je bila tudi prizorišče tradicionalnih čolnarskih spopadov, poletne prireditve, ki jo je leta 1959 za nekaj časa ponovno obudilo Turistično društvo Prule. Kot vitezi so se na Ljubljanici na starih čolnih, ki so bili namenjeni prevozu tovora in so zato imeli ploščato dno, spopadli čolnarji. Eden je veslal, drugi je stal in imel v rokah dolgo palico, ovito s krpami, s katero je poskušal nasprotnika spraviti v vodo. »Običajno se je v bojih na izpadanje pomerilo okoli dvajset borcev, zmagovalec, ki je edini ostal suh, pa si je prislužil nagrado – petdeset litrov vina ali pršut. Ta nagrada je do tedaj visela nad prulskim mostom,« čolnarske boje opiše Tory.
Tudi ko je kopališče, ki je v svojih najboljših časih gostilo tudi vaterpolska tekmovanja in tekme v veslanju, leta 1957 dokončno zaprlo svoja vrata, je živahno dogajanje na Špici kljub temu ostalo. »V balinarskem klubu in domu upokojencev so si delili vodenje bifeja, kjer so se zato mešale generacije, družili so se mladi in stari. Res je vladala demokracija,« se spominja režiser.
Sladko sadje s sosedovega vrta
»Na Graben so (v šolo op. p.) hodili meščani, na Prule pa tisti z one in mi s te strani Ljubljanice in Gruberjevega prekopa – mi, ki smo jedli močvirske tulpe in smo poznali zvečine le narabutano sadje,« v svojih spominih na življenje na Prulah piše Hudeček. Tudi Tory priznava, da prulski mladini, razposajena druščina je štela med trideset in petdeset otrok približno enake starosti, rabutanje sladkih sadežev z okoliških vrtov ni bilo tuje, nobena še tako visoka ograja in skrben pes čuvaj pa pri tem dovolj visoki oviri.
To je bilo obdobje, ko so Šance navihanim otrokom s Prul služile kot neuradna plezalna stena in ko so bili prulski vrtovi s pobočji Golovca in grajskega griča dnevna soba tamkajšnjih mladih fantov, ki, dokler so bili mladeniči, niso hodili veliko v mestno središče ali posedali v kavarnah. »Na kavo sem začel hoditi šele, ko sem bil na akademiji,« se spominja režiser. Veliko raje kot v središče mesta so fantje namreč zahajali v bližnjo Prijateljevo ulico, kjer so oprezali za dekleti, ki so tam stanovala in obiskovala gostinsko šolo v prostorih kasnejše restavracije Urška na Privozu.
