Avtobiografija pri tridesetih?
Težko je verjeti, da avtobiografija, ki jo je napisal komaj trideset let star človek, ni bila deležna posmeha, pokroviteljskih vzdihov ali trde kritike. Težko verjeti, toda hkrati lahko razumeti – Eggersovo delo prebija vzorec slabo reflektirane, jamrajoče izpovedi, ki se sestavi največ v sporočilo za javnost. Srce parajoče delo neizmerne globine je neizprosno iskrena, zadihano ozaveščena izpoved. S svojim darom za analizo in kritiko je besedilo vselej korak pred nami, a hkrati odprto za še več razprave. Eggersova avtobiografija je prva v vrsti, gre za povsem samostojno pisavo, ki prav zato, ker je neponovljiva, ne more postati model.
Eggers je iz bazena ameriške literature, literarne teorije in družbene kritike devetdesetih let zajel najboljša sredstva ter jih cepil na svojo osebno izkušnjo. V knjigi opisuje, kako je pri dvajsetih v roku enega meseca zaradi raka izgubil mamo in očeta in prevzel skrbništvo nad mlajšim bratom Tophom, s katerim sta se iz Illinoisa preselila v Kalifornijo. Eggers zlasti v prvem delu knjige osvežuje svojo vzgojiteljsko stisko in dvome ter svoj začetek in konec pri neodvisni reviji Might. V drugem delu se na literarizirano življenjsko vsebino naloži še kompliciran odnos do ekshibicionistične in vase zazrte generacije X, ki ga mladi Dave s prijavo na avdicijo za MTV-jev resničnostni šov The Real World tudi dovrši. Avtor se izpoveduje psihološko natančno, brez sramu razdira najbolj čudaške čustvene mehanizme, ne da bi se v tem jemal pretirano resno ter naposled postal naporen.
Da Eggers piše duhovito in sproščeno, bi lahko pripisali njegovim rosnim letom in nezavezujočemu odnosu do sveta; pa bi se verjetno zmotili. Eggers ve, da bi s pretirano zaskrbljeno izpovedjo lagal najprej samemu sebi, nato pa še svojemu mediju, literaturi. Ve, da je ključni element avtobiografije njena fikcijskost. Avtobiografija se mora najprej podvreči zakonitostim besedila, torej zakonitostim pripovedovanja – redukciji, spremembi, potvarjanju, premetavanju – pod tem pa lahko nežno in bežno utripa tisto, kar imenujemo »resnica neke izkušnje«. Avtor zadevo zakomplicira še za odtenek bolj, ko nas pouči, da je tudi resnica sama najprej pripoved in tako vedno že uklonjena fikciji.
Iskrenost potvarjanja
Eggers nas na osnovno nevarnost avtobiografije in bralsko naivnost opozori v svojem obsežnem prologu, v navodilih za branje, ki funkcionirajo tudi kot teoretska oplemenitev osnovnega besedila: resnice neke izkušnje ali resnične izkušnje v avtobiografiji ne gre iskati, čeprav naj bi jo pakt s pisateljem zagotavljal – verjamemo mu, da se je tisto, kar piše in o čemer poroča, zgodilo zares in natanko tako, kakor je poročal, pa mu ne bi smeli verjeti, saj njegova pripoved ni fiktivna le, kolikor je pripoved, ampak jo je dodobra zverižil tudi spomin, ki ima z resničnostjo malo posla. V avtobiografiji avtor lahko jamči za svoje ime, nekaj krajev, v katerih je živel, nekaj ljudi, ki jih je spoznal, in drugo materijo, njegova nekdanja čustvena in mentalna krajina pa je zajetju pravzaprav že ušla, dostopni so le še približki. Ključni obrat Eggersove izpovedi je potemtakem ta, da izpoved ve, kdaj je potvorila, a s tem ravna prostodušno in iskreno. Prizna tako lepo kot grdo in tisto, o čemer pravzaprav ni čisto prepričan.
Medtem ko Eggers premišljuje svoje življenje in svojo identiteto, torej premišljuje tudi literaturo in družbo, v kateri ta literatura nastaja. V metaliterarno verigo pripne še vprašanja človekovega narcisizma, predvsem svojega lastnega – če svojega glasu ne bi imel za izjemnega, ne bi pisal – pri čemer ga ne sesuje v bolezen sodobnosti, ki bi jo bilo treba pozdraviti z novo etiko, temveč v simptom laganja, ki bi ga bilo treba znova zadušiti z iskrenostjo. Narcis deli tiste vsebine, ki bodo ugajale in mu bodo pridelale bodisi bogastvo bodisi tolažbo, iskren človek pa deli zato, da bi sploh bil človek, da bi se v drugih prepoznal in da bi se drugi prepoznali v njem, nas opozarja avtor.
Ni nenavadno, da je zdaj že prekaljeni pisec eden glavnih predstavnikov tako imenovane šole nove iskrenosti: literarno gibanje ne stremi le k iskrenosti izpovedovanja in pripovedovanja, temveč si iz sodobne ameriške literarne produkcije prizadeva pomesti zlasti tista sredstva postmodernističnega ustvarjanja, ki so nehala verjeti, da je resničnost – čeprav je zgolj pripoved – vseeno nekaj, k čemur se je treba vračati osebno in politično angažiran.
