David Epstein, preiskovalni novinar in pisatelj: Za poglavje o bolečini in genetiki me je motivirala prav vaša Petra Majdič

Preden sem postal novinar in pisec, sem študiral geologijo, ki sem jo tudi dokončal. Pri predmetu o zemeljski znanosti smo nekaj časa prebili v Sonorski puščavi, nekaj časa na krovu ladje, ki je opravljala seizmične meritve morskega dna v Pacifiku, na Antarktiki pa smo preučevali sevanje, ki ga oddajajo tamkajšnje rastline. Na podlagi tega smo preučevali, kako bi se določene stvari spremenile v primeru klimatskega segrevanja atmosfere.

Odraščal sem v okolju, kjer je bilo veliko število priseljencev z Jamajke. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da so bili zaljubljeni v atletiko. In bili pri tem seveda odlični. Srednja šola, ki sem jo obiskoval, je bila zaradi njih konferenčna prvakinja kar 24 let zaporedoma. Ko sem ugotovil, da ima Jamajka izredno malo prebivalcev, le malo več od Slovenije, me je začelo zanimati, zakaj so ravno atleti iz te karibske države tako hitri. Ko sem odšel na univerzo, sem se znova srečal s tem zanimivim fenomenom. V teku na daljše razdalje so dominirali kenijski priseljenci, še bolj nenavaden pa je bil podatek, da so skoraj vsi prihajali iz manjšinskega plemena v istem mestu. Ob tem mi je dala misliti tudi osebna izkušnja. Takrat sem namreč opravljal povsem enak režim treningov kot pet mojih vrstnikov, a smo vsi imeli precej različne rezultate, in to v istih disciplinah. V meni so se začela nabirati številna vprašanja, tudi zaradi stvari, ki sem jih videl kot gledalec. Pri nogometu se mi je denimo zdelo, da igralci natančno vedo, kje bo pristala žoga, še preden se to zgodi. Vse to sem želel znanstveno raziskati in uporabiti raziskovalno orodje, ki mi je bilo na voljo. O tem so sicer že napisali veliko knjig, a v njih je bilo izredno malo znanstveno podprtih raziskav. Za poglavje o bolečini in genetiki me je motivirala prav vaša Petra Majdič. Ko sem videl njen nastop na olimpijskih igrah v Vancouvru, sem ostal brez besed.

Ob nastopu Majdičeve sem stal v cilju in takrat nisem vedel, kot tudi ne ona, da ima zlomljena rebra in predrto pljučno krilo. Če bi Petra to informacijo imela, bi prenehala tekmovati. V bistvu se ji je v nesreči nasmehnila sreča, saj je bronasto odličje osvojila zaradi napačno postavljene diagnoze. Ne morem si predstavljati, kaj vse je pretrpela. Zanimalo me je, ali ima genetika kakršno koli povezavo s tem, koliko bolečine lahko posameznik prenese. Izkazalo se je, da v Kanadi obstaja laboratorij, ki se ukvarja prav s tem. Nekateri ljudje imajo redek gen, zaradi katerega ne občutijo prav nikakršne bolečine, drugi pa takega, da so občutljivi na praktično vsako malenkost. Kultura, okoliščine in človekovo okolje po rojstvu imajo ogromen vpliv na to, kako pozneje doživljamo bolečino. Vodja laboratorija McGill's Pain Genetics mi je dejal: »Spoznanje, da se občutka bolečine človek v resnici nauči, je presenetljivo.« Petra me je tako rekoč poslala na učno pot, na kateri sem ugotovil, kako genetika vpliva na naše dojemanje bolečine, pa tudi, da lahko to s treningom spremenimo ter da lahko posamezniki na dan tekmovanja dvignejo prag bolečine. Nikoli si ne bi mislil, da je lahko občutek bolečine tako kompleksna tema, niti to, da ga vsak človek občuti na povsem drugačen način.

To je težko vprašanje, saj je bilo ugotovitev ogromno. Na splošno sem prišel do zaključka, da so nekatere lastnosti športnikov, ki sem jih imel za plod genetike, denimo ekspresni refleks vratarja pri hokeju, v bistvu priučene. Druge, za katere sem sklepal, da so prostovoljne, denimo volja športnika do treninga, pa imajo ogromno genetsko zasnovo.

V izredno pomoč mi je bilo dejstvo, da sem imel znanstveno preteklost, saj sem natančno vedel, kako uporabljati baze podatkov in kako poiskati znanstvene članke. Poleg tega imam srečo, da znam ločiti dobre in slabe raziskave, zato nisem imel težav z izbiro, na katere stvari se moram osredotočiti. Pisanje mi je sicer vzelo približno tri leta, v katerih sem prepotoval več kot 160.000 kilometrov. Prvo leto nisem napisal ničesar, le požiral sem vse informacije, do katerih sem se lahko dokopal. Prebral sem okoli deset strokovnih analiz in člankov na dan. Z znanstveniki, od katerih sem nekatere citiral v knjigi, drugih spet ne, sem opravil ure in ure pogovorov ter izmenjal na tisoče in tisoče elektronskih sporočil, vse v želji ugotoviti, koliko podatkov in informacij je sploh na voljo ter koliko raziskav je že bilo narejenih. Na koncu so se stvari odvile celo tako, da sem moral prestaviti poroko, ker mi je knjiga enostavno vzela preveč časa. Zdaj, ko imam redno službo, si ne predstavljam, da bi bilo kaj podobnega mogoče.

Zgodbo sva odkrila skupaj s kolegico Seleno Roberts. Ker gre za pravno občutljivo zadevo, vam vsega ne morem razkriti. Vse skupaj se je začelo s knjigo, ki jo je napisal nekdanji igralec Jose Canseco, v kateri je nekatere igralce obdolžil domnevnega jemanja steroidov. Med njimi je bil tudi Alex Rodriguez, ki je bil v tistem času najboljši bejzbolist na svetu, zato si lahko predstavljate, da je bila zadeva odmevna. Canesco je napisal, da je Rodrigueza predstavil prekupčevalcu s steroidi, ki ga je poimenoval Max. Na podlagi ostalih informacij v knjigi in pogovorov z določenimi ljudmi sva s Seleno uspela ugotoviti, kdo je ta človek. Našla sva ga v Miamiju in po raziskovanju ugotovila, da je večina trditev v Canescovi knjigi, povezanih z Rodriguezom, napačnih. Zato sva napisala članek, v katerem sva razkrila Maxovo identiteto in razložila, da Canescovi zapisi v večini ne držijo. Med najinim časom v Miamiju pa sva ugotovila tudi, da se Rodriguez giblje v sumljivem krogu ljudi in da bi bilo dobro narediti kakšno zgodbo tudi na to temo, na koncu pa prišla do trdnih dokazov, da je leta 2003 užival steroide.

Med razkrivanjem te zgodbe se nikoli nisem počutil ogroženega. Drugače je bilo, ko sem poročal o Lancu Armstrongu, najhuje pa, ko sem skupaj s kolegom Georgom Dohrmannom napisal članek, po katerem je znani univerzitetni trener ameriškega nogometa odstopil s svojega položaja. Obema so grozili s smrtjo, a me ni bilo strah, saj sem menil, da nihče ni tako neumen, da bi storil kaj takšnega. Še posebej zato, ker sva objavila resnico. V nasprotnem primeru namreč trener ne bi odstopil.

Ko na tehtnico postavijo tveganje in nagrado, se ta v večini primerov nagne na materialno stran. Javnost ima vse preveč dobro mnenje o zmožnostih dopinških testov. Na olimpijskih igrah so pregledi najbolj temeljiti, pa se še vedno dogaja, da marsikoga ne ujamejo. Pri vseh ostalih športih se niti ne trudijo, da bi polovili vse, ki kršijo pravila. Poznam ogromno pripomočkov, ki izboljšajo rezultate pri športnikih, med njimi so tudi takšni, ki bi jih lahko vzel danes, pa jutri na dopinškem testu ne bi padel.

Odvisno. V najbolj konkurenčnih disciplinah, denimo pri teku, so rekordi dandanes sila redki. Ko padejo, pa so v veliki večini le posledica tehnologije, ko na primer izboljšajo aerodinamiko dresov, ki jih nosijo atleti. Določenih limitov se ne da preseči. Po drugi strani pa obstajajo športi, kjer rekordi niso tako pomembni. In ker njihovo število upada, bodo po mojem mnenju ravno ti športi v prihodnosti pridobili veljavo.