Odziv je bil pričakovan. Predsedujoči evroskupini Jeroen Dijsselbloem je bil resda zgolj »negativno presenečen«, njeni finančni ministri pa bolj ali manj enotni, da je Grčija zaloputnila zadnja vrata za dogovor ter da jim drugega ne preostane, kot da ji odrečejo 7,2 milijardi evrov nadaljnje pomoči in jo s koncem tega meseca prepustijo z najtemnejšimi barvami naslikani usodi. Še enkrat se je izkazalo, da se ne znajo pogledati v ogledalo, ki so jim ga postavile januarske izredne volitve v Grčiji, ko so jasno pokazale, da so Grki sicer pripravljeni plačati dolgove, ki so jim jih nemarno nakopali na glavo bivši oblastniki v španoviji z radodarnimi špekulantskimi upniki, vendar pod pogoji, ki ne bodo enaki slačenju kože pri živem telesu. Ciprasov predlog po reprogramiranju dela dolga je bil razumen, a žal zviška zavrnjen, čeprav je bilo že vsakemu laiku jasno, da posojil v celoti tako ni mogoče poplačati, pod postavljenimi pogoji pa ne more povrniti niti (resnici na ljubo zelenaške) finančne pomoči evrskih držav, ki jo je v primeru Slovenije naš tedanji finančni minister Križanič označil za koristno državotvorno in ne dobrodelno dejanje.
Preberite še: Podaljšanja programa pomoči za Grčijo ne bo; evroskupina bo brez nje razpravljala o posledicah
Jeza evrskih finančnih ministrov, ki se je zlila na Ciprasa in njihovega grškega kolega Janisa Varufakis po napovedi referenduma se je pričakovano sklenila z njihovim dogovorom, da Grčiji ne bodo skušali s podaljšanjem pomoči omogočiti plačilo obveznosti do IMF ali ga vsaj poskusiti odložiti do vseljudske grške odločitve. Preskok na načrt B je bil takojšen, kar samo dokazuje, da so nas ves čas zavajali evropski in ne grški pogajalci, Cerarjeva izjava, da »bomo ustrezno ovrednotili, če se bo izkazalo, da gre (z referendumom op.p.) za neko obliko političnega izsiljevanja s strani Grčije« pa eklatantno sprenevedanje, da je bila vseh minulih pet mesecev žrtev takega izsiljevanja prav Grčija. Ciprasu, ki so ga upniki ob sodelovanju evroskupine skušali obvoziti prek grške parlamentarne opozicije, v katero so tamkajšnji volilci postavili stranki, ki sta jih pahnili v neskončno dolžniško nesrečo in še nesrečnejše reševanje iz nje, res ni preostalo drugega, kot da potegne iz rokava karto vseh kart, torej odločitev tistih, ki od posojil pravzaprav niso imeli nič, jih pa morajo odplačevati.
Reakcija opozicijskih poslancev, ki so referendum takoj razglasili za protiustaven, je bil lep dokaz njihove nadaljnje kolaboracije z upniki v škodo lastnega ljudstva. To je sicer že z januarsko izvolitvijo Sirize zavrnilo nadaljevanje danajske finančne pomoči, in izrazilo pripravljenost soočiti se s posledicami, ki kaj dosti hujše od sedanjega pitja njihove krvi ne morejo biti. Nas pa šele čaka grenko spoznanje, da smo z domnevno pomočjo Grčiji pomagali rešiti do nje pred leti najbolj izpostavljene nemške in francoske banke ter tako na grško pot spravili lasten narod.
