Nekateri se ozirali v nebo in klicali čudeže, spet drugi žugali s katastrofo za območje evra in Grčijo, a večino udeležencev včerajšnjega srečanja finančnih ministrov v Luksemburgu je združevalo eno čustvo: pesimizem. Nihče namreč ni pričakoval, da bodo Grki našli skupno rešitev z mednarodnimi posojilodajalci. In imeli so prav.
»Predstavljenih je bilo premalo kredibilnih ukrepov. Pogajanja v preteklih tednih se niso premaknila z mrtve točke,« je bil resigniran v nagovoru novinarjev šef evrske skupine Jeroen Dijsselbloem. Odgovornost je prevalil na Atene: »Žogica je povsem na grški strani.« Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je jezno odšel do avtomobila, »dogovor je mogoč, le z odraslimi v sobi«, pa je prva dama Mednarodnega denarnega sklada (IMF) Christine Lagarde izstrelila puščico proti grškemu finančnemu ministru Janisu Varufakisu, ki živi očitno v drugem svetu od pogajalcev na nasprotni strani mize. »Predstavili smo ekonomsko poglobljene reforme, vendar je Dijsselbloem partnerjem odsvetoval sodelovanje,« ni ostal dolžan.
Grška vlada tako še naprej zaman čaka na 7,2 milijarde evrov težko zadnjo tranšo pomoči, ki jo krvavo potrebujejo za nemoteno delovanje. Pravočasni kompromis je medtem z vsakim dnem manj verjeten.
Problem je političen
»Prepričan sem, da bo v zadnjem trenutku vendarle prišlo do dogovora. Kdaj bo ta trenutek? Ne vem,« razmišlja dr. Mojmir Mrak, profesor na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Zadnji rok naj bi bil 30. junij, ko mora Grčija IMF vrniti 1,6 milijarde evrov ali se soočiti s potjo v neznano. Lagardova ni okolišila: »Za zamik plačil ni nobene možnosti.« Tudi predstavniki Evropske centralne banke (ECB) in evropskih partnerjev so bili včeraj jasni, morebitno neplačilo dolgov bodo jemali kot bankrot Grčije.
Petmesečni pat v pogajanjih je pahnil Evropo v vse večjo negotovost. Grčija namreč ni Ciper, na katerem so evropski partnerji zaradi majhnosti lahko eksperimentirali. »Nihče ne ve, kam bi peljal dodaten zaplet položaja Grčije. Pomemben vidik v celotni zgodbi predstavljajo tudi evropske težave z migranti,« je Mrak opozoril na strateško lego Grčije. Tudi zaradi tega nihče ni ravnodušen do vprašanja rešitve »izredno dragega razdora« med Grki in evropskimi partnerji.
Čeprav je zadnji v vrsti serije grških različic »dni D« v preteklih mesecih in letih pustil vtis, da se pogajalci že več mesecev vrtijo okoli enih in istih tem, se v tej zgodbi pogosto pozablja, da sta obe strani doslej že sprejeli velike kompromise. Grki so morali denimo zelo hitro odstopiti od zahteve po novem odpisu dolga – Varufakis jo je sicer včeraj znova obujal –, medtem ko so mednarodni posojilodajalci privolili v kar trikratno znižanje zahtevanega primarnega proračunskega presežka (s 3 odstotkov BDP na 1 odstotek BDP v letošnjem letu). Obe strani sta se zbližali za vsaj za tri ali štiri korake, le še pol koraka bliže, pa bi si lahko segli v roke, a se to ne zgodi. Zakaj?
»Razhajanje mnenj nima nikakršne osnove v ekonomski logiki, gre za politična pogajanja,« meni Mrak. Predmet pogajanj je namreč »le« nekaj milijard ukrepov, torej o nič takšnega, kar bi lahko ob normalnih pogajanjih preprečilo končni dogovor. Ključen je torej politični aspekt pogajanj. Grški premier Aleksis Cipras si po oceni Mraka notranjepolitično ne more privoščiti odstopanja od pogajalskih stališč. Zlasti ne, če želi ostati na oblasti. Če bi privolil denimo v znižanje pokojnin, ki so v krizi padle za do 48 odstotkov, bi prelomil obljubo do volilcev in povzročil gnev nekaterih frakcij znotraj svoje stranke. Se bo to spremenilo, ko bo ura odzvanjala dvanajst in bo na mizi le še možnost sprejetja vseh zahtev evropskih partnerjev ali pot v bankrot?
Nov meni
V vsakem primeru gre za pogajanja pred novimi pogajanji. »Govorimo o dveh mesecih. Če bo prišlo do rešitve, bo ta zgolj začasna, saj bodo Grki že jeseni verjetno potrebovali novo pomoč,« opozarja Mrak.
Kupovanje časa je vsaj v reševanju Grčije očitno edina preverjena taktika evropskih partnerjev. S pridom so se je posluževali že v preteklih letih, verjetno pa bo tako tudi tokrat. »Nimamo dovolj časa, da bi do 30. junija Grkom izplačali 7,2 milijarde evrov. Če bomo sklenili dogovor, bomo podaljšali program pomoči,« je razkril enega od scenarijev Dijsselbloem. Grčija naj bi tako poleg zadnje tranše lahko črpala še 10,9 milijarde evrov, ki so bili pri reševalnem skladu EFSF rezervirani za dokapitalizacijo grških bank.
Toda vprašanje je, ali bodo Grki oziroma predvsem grške banke dotlej sploh preživeli. Čeprav je ECB v sredo zvišala obseg zasilnih posojil, varčevalci vse hitreje dvigujejo svoje prihranke. Od ponedeljka do srede so jih dvignili 1,7 milijarde evrov, v prvih štirih mesecih letos pa že 27 milijard evrov.
