Kaj je šlo in še gre narobe v Grčiji, da se državi nikakor ne uspe izviti iz krize, medtem ko so preostale tri programske države že v veliki meri izplavale iz najhujšega in tudi že izstopile iz programov? Vse več ekonomistov, ki spremljajo dogajanje v državi in širše v regiji, ugotavlja, da je v Grčiji težava šibka izvozna konkurenčnost. Ob močni depresiji domačega povpraševanja bi državo iz recesije lahko dvignil le izvoz, ki pa se, kot kažejo podatki, ne povečuje, in to čeprav so stroški dela močno upadli. Slednje bi po vsej ekonomski logiki moralo grški izvoz narediti cenovno konkurenčnejši.
Ni kriva le trojka, ampak tudi grška politika
Grški ekonomist Manolis Galenianos, sicer predavatelj na londonski univerzi Royal Holloway, meni, da je trojka naredila napako, ko je v prvih dveh, treh letih programa poudarjala varčevanje, namesto da bi zahtevala ekonomske reforme, ki bi povečale konkurenčnost gospodarstva. A za pomanjkanje reform v tej smeri ni kriva zgolj trojka, ampak, kot pravi Galenianos, predvsem grška politika. »Grčijo je od uspehov preostalih programskih držav ločilo pomanjkanje političnega konsenza o potrebnih reformah. Vlada je bila vedno za, opozicija pa vedno proti, in to neodvisno od tega, katere stranke so bile v vladi in katere v opoziciji. Nasprotovanje neprijetnim, a nujnim ukrepom je bilo zato samo še večje, prav tako pa negotovost,« je za Dnevnik pojasnil Galenianos.
Eno ključnih pričakovanj trojke je bilo, da se bo Grčija iz krize izkopala z znižanjem plač oziroma stroškov proizvodnje; povpraševanje po cenejšem izvozu bi se povečalo, kar bi povečalo proizvodnjo, posledično bi se zvišali davčni prilivi v proračun, povrnili bi del izgubljenih delovnih mest, posledično bi se okrepila tudi domača potrošnja. A nič od tega se ni uresničilo. Medtem ko je Španiji, Irski in Portugalski uspelo izgubo izvoza nadoknaditi v treh letih ali še hitreje, je v Grčiji napredek praktično nezaznaven, in to kljub več kot 13-odstotnemu nominalnemu znižanju stroškov dela na enoto proizvodnje med letoma 2009 in 2013.
Nekaj odgovorov na to uganko »nedelovanja ekonomske logike« ponuja Theodore Pelagidis, profesor s pirejske univerze. Kot pravi, stroški dela v Grčiji nikoli niso bili ključna težava zasebnega izvoznega sektorja. Bruto plače v deležu BDP zasebnega sektorja so v Grčiji ene najnižjih v EU, zato njihovo znižanje ni moglo bistveno povečati konkurenčnosti. Problem so, kot opozarja Pelagidis, stroški birokracije za grška podjetja, ki so po podatkih Eurostata eni najvišjih v EU. Zakaj trojka slednjega ni uvidela, je zanj uganka. A še bolj problematično kot to je po njegovih besedah dejstvo, da se je grška politika odločila – namesto znižati birokracijo in odpraviti oligopole, ki preprečujejo konkurenco – podjetjem obesiti še dodatne stroške.
Kaj po Ciprasu?
Eden tovrstnih ukrepov, ki je povsem izničil učinke znižanja stroškov dela, je bilo zvišanje davkov na energente. Od leta 2009 do danes so se cene energentov za podjetja zvišale za več kot 60 odstotkov. V nekaterih primerih tako grška podjetja danes za energijo plačujejo tudi do 80 odstotkov več kot njihovi evropski konkurenti, opozarja Pelagidis. Da je tako na primer Portugalski uspelo povečati izvoz jekla in železa, v Grčiji pa je izvoz v tem sektorju strmoglavil, ni nobeno presenečenje. Če k temu dodamo še druge najvišje stroške financiranja grških nefinančnih podjetij v evrskem območju, je, tako Pelagidis, tudi razumljivo, zakaj izvoz ni mogel okrevati.
Niso redki tisti, ki zato aktualno vlado Aleksisa Ciprasa že vidijo z eno nogo na izhodnih vratih. Galenianos pravi, da je ključni rezultat Ciprasove vlade doslej ta, da je zaradi neuspelih pogajanj z EU in Mednarodnim denarnim skladom povečala tveganje »Grexita«. Meni, da se je Cipras uštel pri oceni pogajalske moči. »Ker je imela vlada obsežno javno podporo, je menil, da mu bo Evropa pomagala, ne da bi zahtevala dodatne reforme, a v resnici je Grčija pogajalsko v zelo slabem položaju, saj nima dostopa do mednarodnih finančnih trgov. Hkrati je Cipras obljubljal ukrepe, ki bi izničili precejšen del napredka, ki je bil doslej dosežen, zato je bilo jasno, da bo zelo težko našel skupen jezik z EU,« pravi Galenianos.
Če Grčiji v kratkem ne bo uspelo skleniti dogovora s financerji – julija in avgusta ji v plačilo zapade obsežen del dolgov – državo zagotovo čaka nova globoka kriza, »Grexit« pa bo postal še realnejši. Galenianos je prepričan, da Grčija kljub nevzdržno visokemu javnemu dolgu odpisa dolga ne bo dočakala, je pa realno pričakovati podaljšanje rokov odplačila dolga in še dodatno znižanje obrestnih mer.
Glede ugibanj o morebitnem padcu Ciprasove vlade je Galenianos previden. Če se bo to zgodilo, pa kot možno alternativo prej kot tehnično vlado vidi koalicijsko vlado proevropskih opozicijskih strank Nove demokracije, Pasoka in Riverja ter proevropske linije znotraj vladajoče Sirize. Tehnično vlado je Grčija že imela za kratek čas od novembra 2011 do maja 2012 pod vodstvom nekdanjega šefa grške centralne banke Lucasa Papademosa, a zaradi pomanjkanja legitimnosti med volilci ni bila uspešna.
