Na mirno zimsko soboto, 29. januarja 1944, so Ljubljančani zvedavo pogledovali v nebo. Slišati je bilo nenavaden pojemajoči ropot motorja, nekateri pa so že videli nemško letalo, ki je čudno kolovratilo nad Vičem, Trnovim ter Kongresnim in Vodnikovim trgom.
»Kaj pa je z njim?« so se radovedno spraševali. Kmalu zatem pa se je po prestolnici bliskovito razširila novica, da gori knjižnica. Tako so izvedeli, kje je končalo opotekajoče se poštno letalo. Domnevali so, da je zatajila tehnika in je pilot skušal zasilno pristati na ravni strehi Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), kaj več pa nikoli ni bilo zapisano. Ves čas nemške okupacije mediji niso smeli niti slučajno omeniti ne požara ne obnove po njem.
Odprtje brez slovesnosti
»Letalo je predrlo streho nad čitalnico ob Gosposki ulici, nato zdrselo po vsej dvorani čitalnice in se ustavilo pri stekleni steni ob Vegovi ulici. Tedaj naj bi eksplodiral bencin in požar je v nekaj sekundah zajel vso dvorano. Gorele so knjige in gorelo je leseno pohištvo in druga lesena oprema,« je v Mohorjevem koledarju ob 50. obletnici nesreče zapisal Miloš Rybar, ki je bil tisti dan pri pouku v nedokončani stavbi gimnazije v Šubičevi ulici. Ker je živel v bližini knjižnice, ga je profesor slovenščine dr. Mirko Rupel brez težav spustil domov, in ko je prispel, je že vsa soseščina opazovala ognjene zublje v čitalnici.
»K nam so tedaj prihajali na obisk številni znanci, da so lahko gledali ta nenavaden in strah vzbujajoč prizor,« je bil slikovit Rybar, ki ga je dr. Rupel v času svojega ravnateljevanja v knjižnici 15 let kasneje zaposlil za bibliotekarja.
Ta sila nenavaden splet okoliščin, ki je udaril kot strela z jasnega, je bil še toliko bolj tragičen, ker se je zgodil le dve leti za tem, ko je univerzitetna knjižica sploh začela delovati, pred tem pa se je ljubljanska univerza zanjo borila več kot desetletje. Najprej Beograd ni bil naklonjen tej ideji, ko so končno dokončali Plečnikovo mojstrovino, pa se je zgodila druga svetovna vojna. Zaradi italijanske okupacije je začela knjižnica uresničevati svoje poslanstvo čisto potihoma, brez slovesnosti, primerno pa so jo opremili šele leta 1943. Zaradi napada Nemcev namreč v Ljubljano nikoli niso prispele v tujini naročene police, domača izdelava pa je terjala več časa.
Sreča v nesreči
Ne glede na vse nesrečne dogodke, ki so spremljali knjižnico pred in med gradnjo ter po njej, je bila tisti dan, ko je nemško poštno letalo namesto na takratnem letališču v Mostah pristalo v veliki čitalnici, na delu tudi sreča. Teden pred katastrofo je namreč zmanjkalo kurjave za ogrevanje in knjižnica je bila ves teden zaprta, v nadstropju nad čitalnico pa so odpovedali tudi seminarje za študente.
»Ob polni zasedbi in ogrevanih prostorih bi bilo v stavbi okrog 200 mrtvih,« je ocenil Rybar na podlagi zapiskov knjižničarke dr. Melite Pivec - Stele, ki je vodila obnovo, in dodal še en primer sreče v nesreči. »Vaše neznanje je nama obema rešilo življenje,« je profesor bojda po nesreči rekel študentki, ki ga je prosila, da ji prestavi izpit. In zanimivo, tudi ta srečnica je kasneje postala bibliotekarka v knjižnici.
Kljub vsej sreči brez smrtnih žrtev ni šlo. Poleg nemške četverice jo je najhuje skupil tajnik Mestne hranilnice ljubljanske France Majcen, ki je ravno prišel vrnit izposojeno knjigo. Ogenj, ki se je bliskovito širil po papirju in lesu, je ob eksploziji goriva bruhnil proti stopnišču in gospodu povzročil hude opekline, zaradi katerih je teden dni kasneje umrl. Tudi ob njegovi smrti v osmrtnicah niso smeli zapisati nič o požaru.
Iščejo se priče
Poleg vseh domnev in zgodbic je med Ljubljančani zakrožila tudi govorica, da je mojster Plečnik, ko ga je dosegla novica o požaru v čitalnici, mirno odvrnil: »Bodite brez skrbi, stavba je tako zgrajena, da se požar ne bo razširil.« In res se ogenj zaradi visokega požarnega zidu ni nadaljeval v skladišče in druge oddelke. So pa v tej pomembni ustanovi, ki je leta 1945 postala narodna knjižnica, vseeno izgubili več deset tisoč enot gradiva. Kar ni zgorelo, pa je bilo prepojeno z vodo in bencinom. Časnik Slovenec je septembra 1944 poročal, da je knjižničarjem od 50.000 zvezkov uspelo pri življenju ohraniti samo 4000 zvezkov.
»Če bi malo letalo padlo le malce drugače in bi požar uničil še več katalogov, bi bila knjižnica skoraj neuporabna, saj ne bi vedeli, kaj je v njej in kje. Za popis, ki so ga ravno končali, pa bi potrebovali še nadaljnjih deset let,« je pojasnil Žiga Cerkvenik, ki je ob zaposlitvi v knjižnici slišal to zgodbo in ga je začela še bolj zanimati. Glas o njej je razširil tudi na svoji spletni strani Ljubljanske slike, ni pa še govoril z nikomer, ki je ta prizor dejansko doživel. Živih prič si želi tudi zaradi tega, ker bi zelo rad posnel dokumentarni film, v katerem pa ima namen obenem predstaviti še vlogo NUK med drugo svetovno vojno. Precej neznano je namreč, da so bili knjižničarji zelo vključeni v odpor, mnogi pa so tudi končali kot žrtve okupatorjev.
