»Film kot medij je odprl novo dojemanje urbanosti, saj omogoča videti stare stvari z novo svežino, kot pri dekletih, ki v filmu Na papirnatih avionih plezajo na Valvasorjev spomenik. Ljubljana je v primerjavi s svetovnimi prestolnicami to doživela razmeroma pozno,« meni literat in velik filmski ljubitelj Miklavž Komelj, tudi avtor alternativnega vodiča po prestolnici Ljubljana osebno. Od takrat so filmarji z različnimi estetikami, ki so mesto prikazovale v drugačni luči, pomagali razbijati stereotip meglene, sive, puste Ljubljane in osvetliti njeno pestro zgodovino.
»Tudi prebivalstvo je ni vedno dojemalo kot lepo. Šele prek umetnosti se namreč pravo mesto lahko res globoko konstituira in odpre svoj prostor,« je nadaljeval rojeni Ljubljančan. Pri snemanju mest ga posebej pritegne igra časov in zato si je z zanimanjem ogledal prvi film Ljubljana 1909 in druge njene dokumentarne podobe: »Fascinantno je gledati Ljubljano v različnih obdobjih. Ob tem pa je zanimivo opazovati tudi, kako se spreminja percepcija mesta pri ustvarjalcih.«
Klopčič – filmar, zaljubljen v Ljubljano
Najlepšo filmsko podobo Ljubljane je po njegovem mnenju zajel Matjaž Klopčič v filmu Na papirnatih avionih. »Zdi se mi višek slovenskega filma. Mesto je posneto s takšno eleganco, kot da je Pariz. Čudovito pokaže, kako je mogoče v istem mestu odkriti zelo različna mesta,« je pojasnil in svojo tezo ponazoril s približno istočasno posnetim filmom Ples v dežju. V njem je Boštjan Hladnik prav tako pod vplivom sodobne francoske kinematografije s povsem drugega zornega kota prikazal Ljubljano kot temačno mesto s »skrivnostnimi, starimi, plesnivimi vežami in prehajajočo v fantazijski svet«.
Medtem v filmih Františka Čapa Vesna in Ne čakaj na maj prepoznava prve odmike od socialističnega realizma po vojni in s humorjem prežet prikaz urbanega življenja brez malomeščanske melodramatičnosti. »Ko človek pride od drugod, lahko neke emblematične točke prikaže na nov, svež način,« je pojasnil drugačen pogled češkega režiserja na slovensko prestolnico.
Komelju je tudi sicer najbolj pri srcu Klopčičev način filmskega upodabljanja Ljubljane, kar je podkrepil še z naslovoma Sedmina in Strah. Tatjana Rezec Stibilj iz Slovenskega filmskega arhiva je k temu dodala še dva njegova kratka filma na Sončni strani ceste in Romanca o solzi, in prav tako potrdila režiserjevo zavezanost mestu. »Klopčič je bil od filmarjev gotovo najbolj zaljubljen v Ljubljano in tako v njegovih celovečernih kot kratkih filmih je mesto res prikazano na poseben način,« je razložila. »Sicer pa so igrani filmi pogosto vzeli Ljubljano za svojo kuliso in tako lahko v njih prepoznamo številne podrobnosti, predvsem iz starega mestnega jedra. Očitno je mesto res magično delovalo na filmske ustvarjalce,« je dodala Stibiljeva in preklopila na dokumentarno plat filmskega ustvarjanja.
Film kot zgodovinski dokument mesta
Ob pregledu arhiva je ugotovila, da so na filmu najbolj pogoste ljubljanske lokacije Kongresni trg, železniška postaja, bežigrajski stadion, tržnica, Žale in Tromostovje. Veliko prelomnic mesta v 20. stoletju je prav tako zajetih na filmu, na primer regulacija nabrežja Ljubljanice, gradnja nebotičnika, protikomunistično zborovanje na Kongresnem trgu leta 1944, osvoboditev mesta leto kasneje, gradnja študentskega naselja in Hale Tivoli v šestdesetih.
Pri tem so bili pred vojno najbolj aktivni Božidar Jakac, Metod Badjura, Janko Ravnik in drugi. »Film Ljubljana pozdravlja osvoboditelje je res izjemen dokument časa, saj mislim, da ni bilo tako pristnega veselja niti ob osamosvojitvi Slovenije. Na filmu lahko spremljamo tudi spremembe Tromostovja in druge gradbene premene,« je veliko vrednost filma pri beleženju zgodovine mesta na primerih strnila sogovornica. In dodala, da je dokumentiranje mesta poskrbelo tudi za prvi zvočni film pri nas, ki je pod naslovom Mladinski dnevi nastal leta 1938 in prikazuje proslavo Prosvetne zveze in katoliške mladine za bežigrajskim stadionom, katere se je udeležil tudi knez Pavle Karađorđević.
Ponavljajoče se podobe in obvezna kulisa
Režiser in pisatelj Goran Vojnović pa opozarja, da je Ljubljana zaradi finančnih in ne umetniških razlogov danes postala prevladujoča lokacija slovenskih filmov. »Mesto je postalo skoraj obvezna kulisa, saj je večina filmskih ekip lociranih tukaj. Režiserji zato postajajo že zelo kreativni pri tem, kako ustvariti film, tako da bo videti, kot da je posnet kjerkoli. Iščejo se lokacije, ki podpirajo zgodbo in so same po sebi zanimive kot ozadje,« je pojasnil in kot primer navedel filme Metoda Pevca. Zato meni, da je vsaj v zadnjem času težko govoriti o tipičnih ljubljanskih filmih, medtem ko mesto v starejših filmih nastopa veliko bolj pogumno.
Nanj je velik vtis napravil začetek filma Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica Karpa Godine: »Ljubljana je bila, ko sem to gledal, parkirišče. Ob posnetkih sem si mislil, kako lepo je bilo mesto, ko še ni bilo vseh teh avtomobilov.« Po drugi strani se v prestolnici snemajo tudi številne reklame, zato se redke točke, ki nakazujejo velemesto, že toliko ponavljajo, da je v njih težko najti nekaj posebnega. Hkrati pa Vojnović dodaja, da Ljubljana ne more služiti kot splošna kulisa velemesta, saj ima »premalo nadstropij«, kar tudi omejuje filmske možnosti na zgodbe o njej sami ali manjših krajih. Filmarji zato zdaj raje potujejo ven iz prestolnice in se navdušujejo nad novimi kraji, če le imajo priložnost.
Pri svojem ljubljanskem filmu Čefurji raus! se je osredotočil na Fužine, in s tem dobil svež, drugačen pogled na mesto. »Ko so naši junaki šli v Ljubljano, smo želeli prikazati, kot da gredo na izlet v tuje mesto. Fužine so namreč mesto poleg mesta. Želeli smo poudariti kontrast med urejenim, turističnim, kičastim centrom, kjer se niti Ljubljančani ne počutijo več domače, in življenjem v predmestju z vsemi njegovimi posebnostmi – stavbami, stanovanji, stopnišči, vhodi, ljudmi.
Za Ljubljano so značilne četrtne skupnosti, kjer je nastala mešanica perifernega, socialističnega in urbanega, človeku pa tam ni nerodno iti v lokal v trenerki,« je opisal doživetje snemanja v domačem mestu. Vojnović se je s filmom Čefurji raus! vpisal v bogato tradicijo ljubljanskih mladinskih filmov, kot so Vesna, To so gadi, Sreča na vrvici, Ko zorijo jagode, Outsider, V leru, Jebi ga in drugi. »Odraščanje in življenje v Ljubljani se je na filmu uspelo izraziti, medtem ko druga slovenska mesta še čakajo na to, saj večina ustvarjalcev študira, dela ali prebiva tukaj.« Sklenil je, da pa kljub vsemu še nimamo filma, ki bi res ujel mesto in bi tako postal identifikacijska točka za vse Ljubljančane: »To govori, da ima Ljubljana neulovljiv, razpršen duh, ki ga je zelo težko ujeti na film.«
