»Nora grafna« so Ljubljančani klicali Lili Novy, eno od najboljših slovenskih pesnic, ki je malo provincialno mesto v prvi polovici 20. stoletja šokirala s svojo ekscentričnostjo in naprednostjo. Lili oziroma Elizabeta se je sicer rodila v Gradcu, a se je z materjo slovenskega rodu po očetovi smrti preselila v Ljubljano, na Stari trg 11, kjer je nato živela vse življenje. »Rekla je, da je tako izjemno inteligentna, ker ni nikoli hodila v šolo, o čemer je pričala tudi njena velika okorna pisava, s katero je na papirnate vrečke – škrniclje pisala svoje verze,« je zapisala njena dobra prijateljica Mira Mihelič. V klasični šolski sistem se samosvoja Lili ni mogla ukalupiti, iztirjale pa so jo menda tudi trapaste malomeščanske sošolke iz uglednih ljubljanskih družin. Kljub temu – ali prav zato – je bila svetovljanka in izobraženka, ki je poleg nemščine odlično obvladala tudi angleščino in francoščino in ki je v času, ko za ženske v javni sferi ni bilo prostora, v razpravah prekašala marsikaterega moškega kolega.
»Lili je bila pač tam, nič ni čakala, da jo bo kdo sprejel,« se ob vprašanju, kako je dosegla, da jo je izključno moško literarno omizje sploh spustilo zraven, spominja njen vnuk Boris Pasch Wallersberg, ki je po vojni z bratom Ingom petnajst let živel pri njej. Znana je anekdota, ko je nekoč prišla h Kolovratu, kjer so se zbirali tako imenovani penati, člani Pen kluba, in so ti, nejevoljni ob prisotnosti glasne in gostobesedne ženske, hkrati spustili hlače in ji pokazali zadnjico. Lili je bila dovolj samozavestna in duhovita, da so jo takšne provokacije zabavale.
Najboljše pesnike predstavila svetu
Josip Vidmar, ki je pesnico kot edino žensko uvrstil v Obraze, zbirko portretov pomembnih osebnosti 20. stoletja, sicer piše, da je bila Lili sprva »fanatična Nemka, ki je Slovence zaničevala«, a je po prvi vojni tudi prek spoznavanja slovenske literature povsem spremenila svoj odnos. Vidmar to spremembo označuje za »že kar nevarno dejanje«, saj se je »večina omahljivcev odločala ravno nasprotno«. Slovenščina ji je po njegovem mnenju sicer povzročala nekaj težav, kar pa je ni ustavilo – v nemščino je prevedla Prešernov Sonetni venec, prevajala je Cankarja, Ketteja, Murna in Gradnika, v slovenščino pa Goetheja, ukvarjala se je tudi z besedilo v hrvaščini, srbščini in makedonščini. Poezijo je sprva pisala v nemščini, a po nemški okupaciji Ljubljane menda ni napisala nobene nemške pesmi več.
»Brezkompromisna je bila v vsem, kar je počela,« pravi Pasch Wallersberg. Po vojni je tako vstopila v Osvobodilno fronto, čeprav niti njen dobri prijatelj Vidmar ni vedel, »kje in kako je bila povezana«. »Po vojni so k nam neprestano prihajali ljudje, ki so imeli najrazličnejše težave. Lili, širokogrudna kot je bila, je skušala s svojimi dobrimi povezavami pomagati vsem,« dodaja PaschWallersberg. Pri Vidmarju je posredovala tudi za politične zapornike in celo za Edvarda Kocbeka, prav tako dobrega prijatelja, ko so se začeli zaradi njegovega kritičnega pisanja nad njim zbirati temni oblaki.
Liga lepe lenobe s politično konotacijo
Pasch Wallersberg je nedavno izvedel, da je bila njegova babica pod tako rekoč vsakodnevnim strogim nadzorom tedanje varnostno-obveščevalne službe, mogoče celo najstrožjim, ki je takrat doletel katerega koli literata. »Komandir milice, ki je imela postojanko pod Trančo, je imel v naši hiši pri kar treh najemnikih javke. To je Lili zagotovo vedela, saj je bila zelo previdna. O politiki je govorila samo s svojimi najbližjimi prijatelji.« Nadzorovanje si je zagotovo prislužila tudi z ustanovitvijo Lige lepe lenobe, kamor je poleg že omenjene Miheličeve pritegnila še nekatere druge vidne literate. »Pod tem geslom smo postali napol v šali napol zares člani Lige lenobe, čeprav nam ni bilo dano kdo ve kako lenariti, vsekakor pa je bila pravilna Lilijina zamisel, da za ustvarjalnost potrebuješ ure navideznega brezdelja, posvečene razmišljanju in zorenju,« je zapisala njena prijateljica v knjigi Ure mojih dni.
Lilijina naprednost in kompleksnost sta se kazali tudi v njenih političnih nazorih. Želela se je včlaniti v zvezo komunistov, hkrati pa je vsako nedeljo zahajala v cerkev in nikakor ni mogla razumeti, kako bi se lahko veri v boga in v komunizem izključevali. Nacionalizme je sovražila. Pasch Wallersberg se tako spominja, kako ga je babica v 50. letih prepričevala, da se bo Evropa nekega dne združila in bodo narodi živeli skupaj v sožitju.
