Dušan Semolič: Z današnjo pametjo bi radikalneje nasprotoval privatizaciji v devetdesetih letih

Če bi lahko kot Miki Muster v Zvitorepcu ustvaril časovni stroj, bi šel nazaj in takratnemu modelu privatizacije nasprotoval z vsemi močmi. Kot vse kaže, bo tudi svojo kariero na čelu zveze končal sredi privatizacijskih peripetij – v tako imenovanem tretjem privatizacijskem valu, v katerem naj bi država prodala nekatere večje državne družbe, čemur pa Semolič ostro nasprotuje.

To ne drži. Narodnost lastnika nas ne zanima. Bolj pomembno je, kakšen je ta lastnik, saj imamo tako dobre kot slabe domače lastnike kakor tudi dobre in slabe tuje lastnike. Dejstvo pa je, da je sprememba lastništva izjemno zahteven proces, ki lahko nekemu podjetju prinese kaj dobrega, lahko pa mu tudi škoduje. Pri prodajah oziroma razprodajah se preveč poudarja kupnina, pa čeprav so ključno vprašanje delovna mesta. Zaradi interesov novega lastnika po čim hitrejšem ustvarjanju dobička so v teh procesih pogosto največje žrtve delavci.

Moramo naštevati naprej. SCT, Vegrad...

Da. Kot sem povedal uvodoma, ni pomembno, ali domači ali tuji lastnik. Ko naštevamo primere, jih moramo našteti več, ne pa se ustaviti zgolj pri državnem lastništvu. Telekom Slovenije pa je poseben primer. Tej prodaji in razprodaji nasprotujemo, ker vemo, kaj Deutsche Telekom počne s telekomi na Hrvaškem in v Črni gori. Polovica delavcev je izgubila delo, in kar je še pomembno, dobički niso šli v domači proračun, ampak v proračune držav novega lastnika. Tudi tehnološka obnova ni bila skladna z obljubami. Največja žrtev prodaj so delavci, ki od kupnin nimajo nič.

Rezultati so lahko boljši ali slabši. Zato je treba biti previden. Hkrati so pri državnih podjetjih v ospredju še drugi interesi in ne zgolj interesi kapitala, kar velja tudi v drugih državah. Francija je zvišala lastniški delež v Renaultu s 15 na 23 odstotkov. Pa ne zato, da bi imeli večje dobičke, ampak zato, da bi zavarovali delovna mesta. Pomembna vrednota bi zato v privatizacijah morala biti delovna mesta. A to je očitno postranska škoda.

Seveda, vsako podjetje ima težave. Cinkarna Celje ima tudi težave, a to je izjemno dobro podjetje in ga ne bi smeli kar tako prodajati. Sploh, ker vemo, da bomo zato izgubili okoli 400 delovnih mest.

(zavzdihne) Že izhodišče tega vprašanja je problematično. Ni dokazov, da bi minimalna plača povzročala izgubo delovnih mest. Poznamo stališče ekonomije, seveda ne neoliberalne, ki dokazuje, da neposredne povezave med minimalno plačo in delovnimi mesti ni. Hkrati podatki Eurostata kažejo, da so nekatere druge države med krizo minimalno plačo zvišale še bolj kot Slovenija. Bi minimalna plača pri 460 evrih neto, kolikor je znašala pred krizo, ubranila delovna mesta? Po tej logiki je najbolje, da minimalno plačo kar ukinemo.

Moramo biti realni. Ne moremo iti v skrajnosti. Potem lahko rečemo tudi, zakaj pa ne 2000 evrov.

Minimalna plača ni socialna kategorija. Minimalna plača je plača. Njena funkcija pa je, da zaščiti delavce pred padcem v preveliko revščino. Že teh 600 evrov neto je po statistikah pod pragom revščine. EU priporoča, naj se minimalna plača približa 60 odstotkom povprečne plače, in v Sloveniji smo že blizu temu odstotku. OECD pa nas opozarja, da je razmerje med minimalno in povprečno plačo prenizko. S tem se strinjam, ampak rešitev ni v zniževanju minimalne plače, ampak v zviševanju ostalih plač. Letos se je minimalna plača dvignila za en evro. Ne strinjam se z oceno, da to uničuje gospodarstvo.

Takšnih posledic ne bo. Med zaposlenimi, ki prejemajo minimalno plačo, je takšnih, ki delajo ponoči ali ob praznikih in nedeljah, le en, morda dva odstotka. Po naših izračunih bi ti delavci v povprečju zaslužili en evro več, kar pomeni na zaposlenega letno le 12 evrov večji strošek. Delodajalci grozijo s selitvijo proizvodnje. A koga naj bi selili? Govorimo o trgovkah, varnostnikih, čistilkah, medicinskih sestrah, negovalcih v domovih za starejše. Neutemeljene so tudi govorice o novi grožnji za javne finance. Izračunali smo, da bi se v javnem sektorju strošek dela letno dvignil za približno 600.000 evrov, kar je ob vseh milijonih in milijardah, s katerimi se igrajo v državi, smešno. Po drugi strani gre pri naši pobudi tudi za temeljno pravičnost. Vsi redno zaposleni delavci, ki niso na minimalni plači, imajo pravico do dodatka za nočno delo, za delo med prazniki in za nedeljsko delo. V vseh evropskih državah velja načelo, da težji pogoji dela prinašajo višje plačilo.

Gre za proces. Seveda si tega želimo, a moramo biti realni. Že s prvo zahtevo smo naleteli na velik odpor in nerazumevanje. Nismo nestrpni, zato bomo dodatne zahteve v dialogu z delodajalci skušali uresničiti, ko bodo razmere drugačne, boljše. Idealno bi sicer bilo, da bi bila minimalna plača izhodišče za vse plače in da bi na tem gradili celoten plačni sistem. Toda to v tem trenutku zaradi različnega položaja gospodarskih panog žal ni realno.

Po našem zakonu o minimalni plači se minimalna plača usklajuje enkrat letno z rastjo življenjskih stroškov. Lahko bi se tudi z nekaterimi drugimi kazalci, na primer z gospodarsko rastjo, brezposelnostjo, vendar v tem trenutku med socialnimi partnerji za to ni soglasja. Se pa sindikati za upoštevanje produktivnosti zavzemamo pri plačah kot takih. Temu ne nasprotujejo niti delodajalci. Vendar smo pri upoštevanju produktivnosti naleteli na nekaj težav; ali naj se produktivnost upošteva na ravni države, tako kot na primer v Nemčiji, ali na ravni dejavnosti. Sindikati se zaradi velikih razlik med posameznimi panogami zavzemamo za produktivnost na ravni dejavnosti, s čimer se v zadnjem času strinjajo tudi delodajalci, ki so pred leti pristajali le na produktivnost na ravni podjetja. Je pa še vedno odprto, kolikšen delež produktivnosti naj gre za plače in kolikšen lastniku. Predlagali smo, da bi plačam pripadlo vsaj 30 odstotkov produktivnosti panoge. V tem nam pritrjuje deset let stara študija ekonomista Velimirja Boleta, ki je dokazala, da s 25-odstotnim deležem ne bi šlo pod vodo nobeno podjetje.

Da, ampak, problem nastane v konkretizaciji. Zniževanju stroškov dela z znižanjem prispevnih stopenj za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje nasprotujemo. Že zdaj so delodajalci z osemodstotnim prispevkom privilegirani v primerjavi z delavci. Smo evropski unikum. Ves čas smo nasprotovali tudi znižanju stopnje davka od dohodka pravnih oseb z 22 na 17 odstotkov. Govorilo se je, da bo to spodbudilo tuje investicije in ustvarjalo nova delovna mesta, a edini rezultat je bilo manj prihodkov v proračunu. V EU se krepi politično prepričanje, da je treba ustaviti tekmovanje držav v zniževanju obdavčitve dobičkov, in mi se strinjamo s predlogom, da bi stopnjo obdavčitve dohodkov pravnih oseb omejili na najmanj 25 odstotkov. Socialni kapici pa nasprotujemo, ker bi to razgradilo temelje solidarnosti in bi najbogatejši sloji, ki stojijo za tem predlogom, plačevali manj. Čutijo se prikrajšane, ker v pokojninsko blagajno vplačujejo največ, izplačilo pa je omejeno. A dokler smo še socialna država, je to treba ohraniti.

Beg možganov je problem, vendar socialna kapica ni rešitev. Kakovosten kader, ki je v Sloveniji zadovoljen, države ne bo zapuščal zaradi teh nekaj sto evrov. Drugače je pri tistih, ki so nezadovoljni, a ti odhajajo zaradi drugih motivov. Poznam veliko tehničnih kadrov, inženirjev, ki so brezposelni, pa čeprav delodajalci govorijo, da takih kadrov primanjkuje.

(premislek) Ne upam si reči. To bi morali vprašati delodajalce.

Ne, elektroinženir bi delal za tisoč evrov, ne sanjari o 4000 evrih.

Tudi to je lahko eden od razlogov.

Odpuščanja mladih je preveč, vendar delodajalci na cesto mečejo tudi starejše delavce, ker so mladi bolj fleksibilni, zdravi in imajo več znanja. Pri starejših je problem tudi izpolnjevanje pogojev za upokojevanje. Delavci, ki izgubijo delo pri 50 letih in nimajo dovolj delovne dobe, ostajajo socialni podpiranci do 65. leta, da dobijo pokojnino. Težave pa imamo tudi pri srednji generaciji, tam med 30 in 40 let, do katerih je država preko aktivnih politik zaposlovanja zelo mačehovska.

To je ena naših osrednjih tem zadnjih pet, šest let. Prekarne delavce želimo sindikalno povezati, vendar pa je to zaradi narave teh delavcev izjemno težavno. To je pravzaprav točka, kjer bi vam jaz moral zastavljati vprašanja. Novinarji bi najlažje povedali, kje so težave. Poglejte na primer RTV Slovenija.

Tega se zavedamo. Prekarni delavci so v najtežjem položaju. Zaradi eksistencialne ogroženosti se morajo odpovedovati svojim prepričanjem in prepogosto prilagajati delodajalcem. Ampak, vendarle je mogoče nekaj narediti. Nekateri pravijo, da je rešitev v zmanjšanju pravic zaposlenih na pogodbah za nedoločen čas na raven popolne fleksibilnosti. Mi temu nasprotujemo. Rešitev vidimo v dvigu pravic prekarnih delavcev na raven pravic, ki jih dajejo zaposlitve po zakonu o delovnih razmerjih, ali pa vsaj na večino teh pravic. Zakonodajo moramo spremeniti tako, da bo za delodajalca prekarništvo dražja oblika dela.

V Gorenju se je zgodilo natanko to, o čemer smo govorili na začetku. Delavci so zahtevali dvig minimalne plače s takratnih 460 evrov. Zato smo stavkali in protestirali. Zato je prišlo do dviga minimalne plače, ki ga zdaj problematizirate kot ukrep, ki je uničil delovna mesta.

Izžvižgali so nas, ker do takrat pri minimalni plači nismo naredili dovolj. Pogajali smo se, a smo za pogajalsko mizo od delodajalcev poslušali, da bo dvig minimalne plače v času konjunkture uničil delovna mesta. To še zdaj poslušamo. Članstvo je zahtevalo dvig minimalne plače, zato smo začeli pritiskati na vlado.

Tisti, ki dela v prekarnem statusu, živi izjemno težko življenje in pričakuje spremembo statusa. A zavedati se moramo, kdo ima v družbi moč. To zagotovo nismo sindikati. Mi nismo državna institucija. Mi ne sprejemamo zakonodaje.

Tega nisem rekel. Vendar sindikati nismo oblast, sicer bi bili lahko odgovorni za vse: za tajkune, ki jih niso zaprli, za prevzeme, za prekarne delavce. Ve se, kdo ustvarja normativne pogoje in kdo je za kaj odgovoren.

Ta reforma je zahtevala 43 let pokojninske dobe, tega pa vse več ljudi tudi teoretično ne more doseči. Kako jo bodo dosegli mladi, ki vstopajo na trg dela vse pozneje? Pri tej reformi nismo vsega ocenjevali kot slabo, a avtorji zakona pri tej zahtevi niso hoteli popustiti. To je bila točka preloma in morali smo reči ne. Sicer pa tudi vlada priznava, da sedanja reforma daje rezultate, z njimi pa morajo biti zadovoljni tudi makroekonomisti. Delovna doba se podaljšuje. Lani se je podaljšala za tri mesece, kar je v tako kratkem obdobju velik uspeh.

Drži. A zakaj padajo? Zato, ker država ne spoštuje določb zakona, ki veleva vsakoletno usklajevanje pokojnin v skladu z deležem rasti plač in deležem rasti življenjskih stroškov. Država je z interventnimi zakoni usklajevanje pokojnin zamrznila do 2,5-odstotne gospodarske rasti. Ker smo lani to rast dosegli, smo predlagali izredno uskladitev pokojnin, za kar je imela Kapitalska družba na voljo 50 milijonov evrov. Toda vlada ignorira lastne zakone, pokojnine pa so postale samopostrežna trgovina tistih, ki želijo področje javnih financ na vsak način podrediti tistima 2,9 odstotka proračunskega primanjkljaja, ki ga od nas zahteva Bruselj.

Nobena pokojninska reforma ne bo uspešna, če bo gradila zgolj na zaostrovanju pogojev za upokojitev. Rezultat bo le še večja revščina med starejšimi, ki teh pogojev ne dosegajo. Pokojninska reforma mora vsebovati tudi ukrepe za zaposlovanje mladih in brezposelnih, da bodo lahko plačevali prispevke v pokojninsko blagajno, za izboljšanje delovnih pogojev za starejše in še marsikaj. V socialnem sporazumu smo sklenili, da bomo spremljali učinke zadnje reforme in se pravočasno odzvali. Ne trdim, da reforma ne bo potrebna, vendar pa delajo politiki veliko škodo, ko jo napovedujejo s tako lahkoto. S tem namreč strašijo ljudi. Namesto da bi ljudje delali dlje, kjer seveda so pogoji za to, se raje odločijo za odhod v pokoj že ob izpolnitvi prvih pogojev.

Ne morem reči, da je problem v organiziranosti sindikalnega dela ali da bi zagrešili kakšne večje napake. Največ članov smo izgubili, ker so nekatere panoge, zlasti v tekstilni industriji in gradbeništvu, kjer je bila sindikalna organiziranost skoraj 100-odstotna, propadle.

Ne, ne. Soočamo se z enako težavo kot pri prekarcih. Sindikalna organiziranost je pri manjših delodajalcih mnogo težja. Takoj ko delodajalci izvedo, da se delavci nameravajo sindikalno organizirati, začnejo groziti. Seveda imamo tudi take delodajalce, ki vedo, da je sindikalno organiziran delavec prednost, ne pa ovira, saj se »krega« na organiziran način. Imamo pa tudi delodajalce, ki so alergični na sindikate in v nas vidijo vse najslabše. Tam je pritisk na delavce strahovit.

Tudi sedanjih 25 ali 30 odstotkov je v evropskem merilu velik delež, tudi v primerjavi z Nemci ali Francozi. Poleg tega se v zadnjem času število članov pri nekaterih sindikatih povečuje. Je pa res, da so najtežje razmere tam, kjer je prišlo do propada celih panog, kjer je izginilo na desettisoče delovnih mest. Svobodni sindikati smo bili izjemno močni zlasti v industrijskem delu delavstva, tam pa je prišlo tudi do največjih kalvarij podjetij.

Da, a ne samo to. Sindikati smo precej dobro organizirani v velikih podjetjih, treba pa bo pridobiti članstvo tudi v manjših. Tu nismo naredili vsega, kar bi lahko. To je izziv.

Drži, a v Evropi so razmere zapletene. Položaj in stališča sindikatov so različni, saj so sindikati del prostora, iz katerega izhajajo. Sicer smo marsikaj dosegli. Odpravili smo Bolkensteinovo direktivo o storitvah na notranjem trgu, po zaslugi sindikalnega gibanja je temeljna listina o človekovih pravicah postala sestavni del evropskega prava. Ampak vseeno, glede na objektivno moč lahko in moramo sindikati storiti več pri obrambi delavskih pravic in okrepiti vpliv na odločitve v Bruslju.

Ne, pri nas ni bilo tovrstnih spopadov. Res je, da sem v nekem trenutku sporočil, da ne bom več kandidiral, zato je prišlo do reakcije. Ampak, po pogovoru s kolegi in kolegicami sem se odločil, da vendarle poskusim še enkrat. V naši organizaciji imamo veliko izjemno sposobnih sindikalistov in sindikalistk, zato se za prihodnost ne bojim. Poleg tega pa sindikat ne temelji na funkcionarjih in tudi ne na predsednikih. Na delo centrale vplivajo sindikati dejavnosti, kovinarjev, tekstilcev, upokojencev, tako da sem jaz v dobršni meri le govornik. Jaz ne odločam.

Tega ne podcenjujem, niti ne precenjujem. Je pa prevelika in dominantna vloga osebnosti zelo pokvarljivo blago.

Ne. Stavimo? (se zasmeje in nama stisne roko)

Ne. Naslednika bodo določili tisti, ki ostanejo, ne tisti, ki gremo.

Ponavljam, imamo zelo veliko dobrih sindikalistov in sindikalistk, ki bodo tudi v prihodnje znali v skladu z nekimi novimi časi in razumevanji voditi to organizacijo. V to ne dvomim.

Med dosežke bi uvrstil preprečitev pokojninske reforme po meri očeta neoliberalizma v Ameriki...

Da, Friedmanna. Ko je vlada zagovarjala stališče, da je treba prvi steber privatizirati, da bi imeli v njem samo 30 odstotkov pokojnine, vse ostalo pa bi predstavljal drugi steber. Kot edina tranzicijska država smo se temu uprli, vse druge, ki so šle po tej poti, pa so se tudi že obrnile nazaj. Pomemben dosežek je tudi minimalna plača. Če ne bi imeli zakona o minimalni plači, bi zdaj znašala 300 evrov. Potem ohranitev večine kolektivnih pogodb, pa največja generalna stavka do zdaj, leta 1992, ko je zaradi zamrznitve plač prekinilo delo in blokiralo ceste 400.000 delavk in delavcev. Zagotovo bi med uspehe prištel tudi demonstracije v hudem mrazu in snegu leta 2005 za preprečitev uvedbe enotne davčne stopnje, še enega velikih projektov neoliberalizma za razbremenitev bogatih.

S pametjo in izkušnjami, ki jih imam danes, bi mogoče lahko naredili kaj tudi bolje in drugače, zlasti pri prvem lastninjenju. Takrat smo sicer protestirali in v medijih plačali oglase. A če gledam zdaj nazaj, bi morali nasprotovati še bolj radikalno, spodbuditi tudi druge družbene skupine in preprečiti pot, po kateri smo šli.

Nosilci sprememb so se odločili, da se namesto socializma uvede kapitalizem, ker pa kapitalizem brez kapitalistov ne obstaja, so poskušali priti do domačih kapitalistov preko lastninjenja. Pri tem pa so se delale velike napake. Ni bilo pomembno, da mora tisti, ki hoče biti kapitalist, tudi kaj znati, ampak je moral biti pokvarjen.

Da. Miki Muster je v eni od epizod stripa Zvitorepec ustvaril časovni stroj in ga zavrtel nazaj. Žal to v resničnosti ni možno.