Eden od njih je bil tudi Kordež, ki je prepričan, da teh 10 milijard niso navrtali le tajkuni: »Sem soodgovoren, nisem pa edini krivec. Zato bom sprejel svoj del odgovornosti.« Kako, danes še ne želi povedati. Po nedavni razveljavitvi sodbe, s katero je bil zaradi zlorabe položaja pri preprodaji trgovskega centra Primskovo obsojen na šest let in pet mesecev zapora, od lanske jeseni pa je spet na prostosti, se bo poskušal pred začetkom ponovnega sojenja s tožilstvom dogovoriti o priznanju krivde. Kdaj bo znan dogovor? »V nekaj mesecih,« pravi Kordež, ki pa molči o drugih preiskovalnih postopkih, ki še potekajo proti njemu.
»Nikoli nisem rekel, da v Sloveniji ni pravne države«
Na več kot štiristo straneh knjižnega dela, ki ga je danes predstavil skupaj z avtorjem predgovora dr. Jožetom Mencingerjem, človekom, ki ga njegovi ideološki nasprotniki vidijo kot »očeta tajkunov«, Kordež ponuja nekatere odgovore, zakaj je prišlo do tako velikih razdiralnih posledic v procesu slovenske privatizacije in zakaj je nastala bančna luknja, ki je pokopala marsikatero slovensko podjetje. »Knjiga ni osebno opravičilo. To je pregled, kaj se je dogajalo v zadnjih 25 letih,« je povedal Kordež, ki ga prestajanje zaporne kazni ni vidno postaralo. V knjigi se Kordež po lastnih besedah ne opredeljuje do sodnega postopka, v katerem je bil pravnomočno obsojen. »Nikoli nisem rekel in nikoli ne bom, da v Sloveniji ni pravne države, samo zato, ker sem bil obsojen, kot počnejo mnogi. Zaradi mojega primera pravne države ni nič več in nič manj,« je dejal. »Večina izgub iz menedžerskih odkupov je nastala v letih med 2005 in 2008, ko smo nekateri kupovali predrago in izgubili kompas. Četudi bi banke že v letu 2008 posojila ocenjevale z enakimi vatli kot danes, bi že takrat imeli desetmilijardno luknjo.«
Ob koncu knjige je tako zapisal: »Nedvomno je bilo pri poslovnih odločitvah zadnjih deset, dvajset let veliko spornih zadev in zaupati moramo sodstvu, da bo znalo pravilno presoditi posamezne primere. Namreč, ali je res šlo za zavestno in načrtovano oškodovanje in pridobivanje koristi ali pa samo za delovanje in poslovanje v skladu s takratnimi pravili in razumevanjem zakonodaje, kar pa se je pozneje v spremenjenih okoliščinah izkazalo kot neučinkovito, neuspešno in slabo. V vsakem primeru pa ostaja dejstvo, da vsi obravnavani primeri in sporne transakcije niso mogli biti krivec za nastale razmere, saj po obsegu predstavljajo le nekaj odstotkov vseh izgub in potencialno izgubljenih priložnosti.« »Nihče se ne vpraša, zakaj v ZDA, kjer so banke utrpele velikanske izgube, nihče od bankirjev ni bil obsojen. Vam povem odgovor? Ker bi morala iti sedet vsa izvršna oblast,« je dejal Kordež.
»S knjigo ne bom zaslužil, upam pa, da jo bodo prebrali preiskovalci«
Leta 2007 je kar nekaj finančnih analitikov že svarilo, da se menedžerski odkup Merkurja ne bo srečno končal, saj je temeljil na previsokem finančnem vzvodu, torej je bilo razmerje med kapitalom in dolgovi previsoko. Za delnico ste državnima skladoma in drugim prodajalcem plačali namreč kar 400 evrov?Dejansko smo bili preveč optimistični.
Je opravičevanje takratnih dejanj danes res primerno opravičevati s tem, da ste bili preveč optimistični?Ali lahko danes najdemo opravičilo za tiste, ki v istem obdobju niso prodali Telekoma po ceni 400 evrov za delnico?
Bi torej za neprodajo Telekoma v letu 2008 nekdo moral odgovarjati?Če z isto logiko kot mene obravnavamo to dejanje, je bil s tem izgubljen velik denar. V primeru Merkurja dejansko denar ni odtekel v tujino, ostal je doma. Na primer družba Poteza je od Evropske banke za obnovo in razvoj kupila delnice Nove Ljubljanske banke in 200 milijonov evrov je odteklo v tujino. To je še slabše, kot je bilo v našem primeru. Danes mi nekdanji zaposleni v Merkurju, zlasti tisti, ki so se upokojili in pravočasno prodali delnice, pravijo: Bine, hvala, rešil si nam penzion.
Že dlje časa pišete in govorite, da niste sami soodgovorni za propad Merkurja in posledično bančne izgube, del odgovornosti prelagate na bankirje, revizorje, notarje in tudi Banko Slovenije. So vas preiskovalci med predkazenskimi in kazenskimi postopki kdaj spraševali po njihovih imenih, njihovih dejanjih? Ali domnevna njihova odgovornost zanima policijo in tožilce?Nikogar nisem poimensko izpostavljal, ker dejansko menim, da je večina ljudi delala v dobri veri. Revizorji, ki so potrjevali bilance, jih niso potrjevali v zameno za nagrado, bankirji so ravno tako odobravali posojila, ker so verjeli, da neka zgodba lahko uspe. Nihče mi takrat ne bi dal posojila, če ne bi verjel, da smo ga sposobni vrniti. Torej so se odločitve sprejemale v dobri veri. Kot predsednik uprave sem takrat delal s kar petnajstimi bankami na domačem trgu, večina od njih je financirala tudi menedžerski odkup Merkurja za gradnje trgovskih centrov. Na primer Unicredit Leasing je financiral gradnjo vseh naših trgovskih centov v Srbiji, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, ki so danes na žalost vredni polovico manj kot takrat.
Dejali ste, da ne pričakujete, da bi zaslužili s knjigo. Pričakujete, da jo bodo prebrali vsaj preiskovalci, torej kriminalisti, ki se danes ukvarjajo z iskanjem krivcev za nastanek bančne luknje?Mogoče. (Se nasmehne.)
Do koga čutite danes največjo odgovornost? Do tistih, ki so zaradi bankrota Merkurja izgubili službo, do bank, do države? Verjetno ste o tem veliko razmišljali v zadnjem času?Niti ne, brez dvoma pa mi je hudo za Merkur kot tak in za zaposlene, ki so utrpeli posledice.
Vas nekdanji sodelavci, ko se z njimi srečujejo, obsojajo? Mnogi od njih so ostali brez zaposlitve.Verjetno me kdo, zlasti tisti, ki so bili ob službo. Večina tistih, ki so izgubili službo, pa je našla novo zaposlitev in je danes zadovoljna. Enako bi lahko vprašali na primer nekdanje predsednike vlade, ali se čutijo krive, ker so zaradi njihovih napačnih potez nekateri utrpeli posledice.
