Najboljša slovenska biatlonka Andreja Koblar je na primer tekmovala tako med nosečnostjo kot tudi po njej, a vrhunskih izidov, kot so bile tri zmage na tekmah svetovnega pokala, ni nikoli več ponovila. Mogoče tudi zato ne, ker se je v preveliki želji prehitro vrnila na tekmovališča. Rodila je oktobra, znova tekmovala že februarja. Drugačno zgodbo piše atletinja Snežana Vukmirović, ki je po hčerinem rojstvu celo napredovala in občutno popravila državni rekord v troskoku. A se je za nosečnost odločila zgodaj, že pri 24 letih, po šestih mesecih pa je bila znova na podobni tekmovalni ravni kot pred porodom.
Na vprašanje, ali nosečnost pozitivno ali negativno vpliva na dosežke športnic, še vedno ni odgovora, podprtega s kredibilno znanstveno raziskavo. Ameriški profesor kineziologije naj bi sicer ugotovil, da se je športnicam med nosečnostjo in po njej volumen krvi povišal do 60 odstotkov, kar bi lahko povečalo kisik v mišicah do 30 odstotkov in izboljšalo aerobne sposobnosti, sposobnost mamic športnic pa bi lahko poviševale tudi povišane stopnje nekaterih hormonov.
V 70. letih minulega stoletja so se pojavile govorice, da so v Vzhodni Nemčiji nosečnost zlorabljali za doseganje boljših izidov. Športnice naj bi po navodilih zdravnikov zanosile in po treh mesecih naredile splav, ker naj bi bile v prvih treh mesecih nosečnosti sposobne boljših izidov. Govorice so prišle v javnost leta 1998, ko je Alexandre de Merode, takratni član Mednarodnega olimpijskega komiteja in vodja dopinških testiranj, trdil, da pozna več zdravnikov, ki naj bi v prid boljšim izidom zlorabljali nosečnost. Obtožb niso dokazali, princ de Merode pa je leta 2002 umrl.
