Kot v opisanem prizoru ljudje zgodovino nemalokrat dojemamo divje površno in po trenutnih potrebah. In nogometne tekme, sploh pa takšne, kakršna se bo odigrala danes zvečer, torej finale lige prvakov, so idealna priložnost za zatekanje k tovrstnim poenostavitvam. K iskanju karseda črno-belo poenostavljenih konfliktov iz preteklosti, ki lahko aktivirajo navijače. Zato bi morala biti današnja tekma nadvse spodobna. Malo je namreč možnosti, da v soočenju Juventusa in Barcelone najdemo momente, ki presegajo nogomet.
Tajkun s posluhom za malega človeka
Konec koncev gre za spopad dveh ljubljenčkov. Starega in novega. Torej Barcelone, izbranke Unicefa ter največje ljubljenke nogometnega občinstva širom sveta, saj gre za klub, ki zadnjih deset let in več osvaja z lepoto igre. Na drugi strani je Juventus, stari lepotec iz preteklosti in klub, katerega javno podobo je v dobršni meri zastavil pokojni Gianni Agnelli, lastnik Fiata. Rdeče brigade so ga imele v sedemdesetih na listi za odstrel navkljub tesnemu poznanstvu s šefom komunistov Enricom Berlinguerjem in dejstvu, da je imel Fiat proizvodnjo tudi v Sovjetski zvezi. A če bi člane teroristične grupacije danes povprašali za mnenje o velikem šarmerju, bi nemara odgovorili, da gre v primerjavi z dandanašnjimi tajkunskimi nasledniki za precej v redu človeka oziroma za tajkuna s posluhom za malega človeka. In ja, ko je Berlusconi prevzel mesto prve nogometno-politične face v Italiji, je dal na prsi igralcev Milana reklamo za Opel. Ter fasal kipec v glavo. Agnelliju se kaj takega ne bi moglo in se mu ni zgodilo. Italijani so vozili bodisi fiata ali kak drug avto iz njegove grupacije. Juventus je tradicionalno velik in središčni državni klub, vendar pa ne splošno zoprn. Sploh pa ne dandanes, ko figurira kot nefavorit.
Sodeč po vseh na tekmo vezanih dejstvih bi se moral danes zvečer zgoditi umirjen fuzbalistični, staromodni evropski finale brez odvečnih ter postranskih tenzij. Nekaj, kar bi nemara izrazito godilo tudi Michelu Platiniju. Predsednik Uefe, evropske nogometne zveze, in deklarirani nasprotnik Seppa Blatterja, do pred dnevi predsednika svetovne nogometne organizacije Fife, je bil igralec Juveta. Edini z dresom, nezatlačenim za hlačke. Tudi po očetu je Italijan. A pričakovati, da bo Juve zato v finalni tekmi favoriziran, nima smisla. Razplet minulega tedna je za Platinija maksimalen, ne glede na izid finala.
Volitve za predsednika Fife še nikdar niso bile tako globalno prvorazredni dogodek kot minuli teden. Nenazadnje tudi volitve za predsednika olimpijskega komiteja Slovenije še nikdar niso bile vštric z največjimi političnimi dogodki v Sloveniji, kot so bile tiste decembra lani. Gotovo so na delu tudi neke občeveljavne značilnosti časa. Spletni infotainment potrebuje take dogodke bolj, kot so jih potrebovali tradicionalni mediji.
Južnoameriško leglo korupcije
Vendar pa za Fifine težave in globalno »gotof si« vročico še zdaleč niso krivi novinarji. Med obdolženimi akterji 166 strani dolge obtožnice, ki je v javnost prišla tik pred glasovanjem o Blatterju, je polovica lastnikov podjetij, ki se ukvarjajo s prodajo medijskega prostora na športnih prireditvah, polovica pa visokih funkcionarjev svetovne nogometne zveze. Med obdolženimi so nekdanji predsedniki nacionalnih zvez Argentine, Brazilije, Urugvaja, Kajmanskih otokov, Nikaragve, Kostarike, Trinidada in Tobaga ter Venezuele, ki so bili obenem tudi na visokih položajih v Fifi, še bolj pa v vrhu krovne južnoameriške nogometne zveze Conmebo. Obtožnico so spisali v ZDA, v New Yorku, kar samo po sebi pomeni, da se širitev Fife v ZDA ni splačala. Morda res zgolj zato, ker ameriški pravosodni sistem sestavljajo ljudje, ki do nogometa nimajo takšnega posluha kot do kakih drugih športov, kar v Evropi ali Južni Ameriki vendarle ne bi presenetilo.
Združbo se obtožuje, da si je delila podkupnine pri prodajanju pravic oziroma ekskluziv za prodajo medijskega prostora (TV-pravice, pridobivanje sponzorjev itd.) na velikih južnoameriških nogometnih tekmovanjih, kot so Copa libertadores, Copa America, Copa Brasilia in Gold cup. Prav tako naj bi prišlo do podkupovanja pri izbiri prireditelja za svetovno prvenstvo v Južni Afriki (10 milijonov dolarjev južnoafriškega vladnega denarja, namenjenega »diaspori po svetu«, so si razdelili Fifini fantje), pri volitvah za predsednika Fife in še ob nekaterih drugih odločitvah. Igra je bila preprosta: veliko nogometno prvenstvo je prodalo ekskluzivno pravico do trženja medijskega prostora, v večini primerov pa je posel dobilo podjetje Traffic Group. V zameno je Traffic nogometnim funkcionarjem izplačeval podkupnine.
Ta multinacionalna športnomarketinška agencija, ki je bila ustanovljena leta 1970 v Braziliji, je lastnica večine TV-pravic za celoten južnoameriški nogomet. Za prvenstva, kvalifikacije, te in one lige. Danes ima sedež tudi v ZDA, kjer ji recimo predseduje direktor severnoameriške nogometne lige Aaron Davidson. In tudi on je med obtoženimi. Kaj – če sploh kaj – je imel s tem Blatter, zna pokazati nadaljnja preiskava.
Zamera z zgodovinsko noto
Dolgo delujoča sprega, ki Evrope niti ni zadevala, se je znašla na majavih tleh, ko je Jack Warner, učitelj zgodovine, politik in poslovnež iz Trinidada in Tobaga, ki je bil dolga leta dejanski gospodar južnoameriškega nogometa (predsednik Concacafa), postal nesramen do Angležev. Pri tem velja omeniti, da Angleži niso bili edini kolonizatorji Trinidada in Tobaga. Vse skupaj se je nemara zapletlo prav zavoljo Warnerjevih protiangleških oziroma antikolonialnih čustev. Angleži, kot vemo, od leta 1966 niso gostili svetovnega prvenstva, si ga pa že dolgo želijo. Najprej so izpadli iz tekme za organizacijo prvenstva 2006, ki je bilo v Nemčiji, potem pa še za prvenstvo leta 2018, ki bo v Rusiji. Leta 2007 je Warner za BBC izjavil: »Anglija si je izmislila nogomet, vendar pa danes nima nobenega vpliva na igro, čeprav spada med sedem nacij, ki so osvojile naslov svetovnega prvaka. Za preostanek Evrope je Anglija iritantna. Nihče v Evropi ne mara Anglije.« Objestno in zagotovo nespametno. Zato ne čudi, da so visoki predstavniki angleške nogometne zveze minuli teden, ko se je v obtožnici v glavni vlogi ob Traffic Group znašel prav Warner, zahtevali, da se Rusiji odvzame prvenstvo.
To se nemara ne bo zgodilo. Bolj se lahko tresejo v Katarju. Se bo pa zato današnji finale odigral v kontekstu obče evropskega nogometno funkcionarskega zadovoljstva, na čelu z že znanim zmagovalcem finala, Michelom Platinijem.
