Začetek raziskovanja igrivosti
Do izteka vaj v umiranju je Gregor Kamnikar z Andrejo Podrzavnik in Snježano Premuš ustanovil kolektiv Federacija in realiziral številne predstave, raziskave – z rezultati in brez rezultata – ter sodelovanja. Četudi ni v njegovi naravi, da bi našteval ali vzdrževal objesten življenjepis, je to nečastno delo treba opraviti, zdi se, da se za portret to spodobi. Med imeni, ki so se zapisala v njegov CV, so Matjaž Farič, Ballet Theatre L'Ensemble, Micha Van Hoecke, Alexandra Schuller, Peter Todorov, Eča Dvornik in še mnoga druga. Sodeloval je tudi s članicami svoje družine, s svojo mamo Marjeto Kamnikar ter sestrama Barbaro Novak in Ksenijo Demič. Redko je delal sam, saj je človek sodelovanja in povezovanja, samotno ustvarjanje preprosto ni enako hranljivo. Svojih partnerjev ne izbira naključno, temveč na ključ: »Najraje imam ljudi, ki znajo plesati kritično, tako da njihov ples že vključuje refleksijo plesa, ki ga plešejo. Tam je lepota. To stanje je skrajno nestabilno.«
Gregor Kamnikar (oseba) je kot Urban Kmet (umetnik) lansko leto splavil svoj igralni dogodek B-stran. Dogodek so najavljali kot svež in to je vsekakor tudi bil: Urban Kmet nas je povabil, da v igri, igraje drug z drugim ali sami, soustvarimo uprizoritev. Pogoja, pod katerimi je uprizoritev nastajala, sta bila preprosta in jasna: sodelujoči upoštevajo zamejitve igrišča igre B-stran, ki je oder (ali pa tudi ne) in »igrajo igro, ki jo že igrajo, ter ji dovolijo, da se razvije in nazadnje dokonča«. B-stran je igra v smislu play, ne v smislu game, prav tako, kot so to tenis, šah, ristanc, računalniški jeziki in koreografija.
Distinkcija med obema tipoma igre je za od mrtvih vstalega umetnika pomembna. »Iščem poti, ki spodbujajo igranje. Na sebi in okoli sebe doživljam, kako se prostori igre, razmisleka, medčloveških odnosov in razumevanja časa vse bolj krčijo. Videti je, kot da se hočem samo igrati. Ne trdim, da je vse igra. Taka trditev bi bila dolgočasna in prav nič igriva. Ni vse igra, a vedno je možnost, da v vsem najdem igro,« mi dinamično pripoveduje. Igra B-stran je v retrospektivi napovedala Kamnikarjevo odločitev, da s 24. aprilom 2015 preneha proizvajati umetnost in projekte nasploh: »Zdaj zame velja samo še igra. Če bo kakšna igra kazala znamenja umetnosti, naj jih, toda sam jih neposredno ne nameravam proizvajati, torej se z umetnostjo kot tako ne ukvarjam več.« Gregor Kamnikar je postal raziskovalec igrivosti, ki bi zlahka vzvalovila akademske, znanstvene, izobraževalne, umetniške, terapevtske in politične teritorije. Svoj raziskovalni proces bo v kratkem nadaljeval v Preročišču z Barbaro Novak in z igro Po potrebi z Dejanom Srhojem.
Kinestezija zunaj škatle
Zase trdi, da je kinestetik, njegovo doživljanje sveta je torej pogojeno zlasti z gibanjem in dotikom; resničnost se začne tam, kjer vznikajo trenja, kjer se prerajajo in vrvijo telesa, kjer se rojevajo in ugašajo dražljaji, kjer ni miru in ne more biti mirovanja. Za Gregorja in ob Gregorju resničnost vibrira – na protiezoteričen, otipljiv način. Od mrtvih vstali koreograf in plesalec je človek, ki pušča izrazito sled, bodisi s svojim plesanjem, mišljenjem, markantno globokim glasom, bodisi s svojim humorjem. Gregor je – milo rečeno – ustvarjalno živ. Nič čudnega torej, da sta ga med filozofi in teoretiki, h katerim gre sem in tja po navdih za urejanje struktur gibalnih vzorcev, najbolj navdušila prav Deleuze in Guattari. Prav onadva sta filozofijo prvič potegnila iz predsodka refleksivnega dela in jo prepoznala kot ustvarjanje konceptov.
Ko ga povprašam, kaj je najbolj intenzivno prenovilo njegov odnos do ustvarjanja, mi odgovori z nekaj anekdotami – mednje sodi najdenje knjige Dao De Jing v majhni knjigarni po prekrokani najstniški noči – in kmalu postane jasno, da je zanj možno odplesati prav vse, da pa si omejitve vedno postavlja le sam. Priljubljeno reklo »pleše lahko vsak« popravi v »pleše vsak«. Od nikogar ne potrebujemo dovoljenja ali omogočanja pogojev, da se pleše. Niti od sebe samih. »V to plesno in plešočo svobodo za laike seveda vedno vstopi plesna tehnika in njena poenotujoča moč, v njihovih očeh je plesna tehnika vendarle rigidna, dostopna samo najbolj izurjenim, fizično najbolj pripravljenim. Hitro mi pokaže, kako je razumevanje mogoče obrniti: »Nobena plesna tehnika ni rigidna. Rigidno jo naredijo ljudje, ki jo izvajajo, učijo... ali ki je ne izvajajo ali ne učijo. Ti jo najbrž še bolj.«
Tako gledalcu kot poslušalcu ali sogovorniku z Gregorjem ne more biti dolgčas. Kaj dolgčas – gledalec, poslušalec ali sogovornik mora za Gregorjem izstopiti iz škatle, kar pa ni vselej najlažje. Še sam prizna, da zaradi svoje radovednosti postane nemiren in nezadovoljen. »Na rob znanega in neznanega me žene raziskovalna žilica. Radovednost utripa s tako silo, da je močnejša od strahu, sramu, odnosov, ljubezni.« Prav zato ne more postati eden tistih avtorjev, ki ustvarjajo lep gib na lepi svetlobi, ne pristaja na izgotovljene forme in zapovedane rešitve. Prav zato je nedavno postal klovn pri Rdečih noskih – pri združenju klovnov zdravnikov, ki razveseljujejo bolne – ob čemer naključje spodbija s trditvijo, da za klovna velja enako pravilo kot za Budo: »Klovn že si, samo zaštekati moraš to.« Nemogoče je napovedati, kaj bo naslednje, kar bo Gregor Kamnikar »zaštekal«, zagotovo pa ne bo nič takšnega, v čemer bi se on ali gledalci počutili posebno domače. Kajti Gregor Kamnikar ne hodi, on skače.
