Afera Bengazi, ki je republikancem pred zadnjimi predsedniškimi volitvami služila za obračun s State Departmentom pod vodstvom Clintonove, je nakazala, da vlada, ki na tako morbiden način izgubi veleposlanika, izgublja tudi stik z realnostjo. Še več, po preiskavi smrti Christopherja Stevensa se je izkazalo, da so v Washingtonu zanemarili njegovo opozorilo o pomanjkljivi varnosti diplomatske misije v Libiji, pri čemer je bilo že ob površnem spremljanju dogajanja v tej državi jasno, da je povsem nenadzorovano, če že ne v rokah protiameriško oziroma protizahodno usmerjenih skrajnežev. Na demonstraciji moči in posledično grožnjah ter uveljavljanju parcialnih interesov temelječa zunanja politika se je znova pokazala za luknjičavo, Obamova mantra o ameriški vseobsežni varnosti pa podoben mit kot tisti, ki ga je njegov predhodnik gradil na vojni proti terorizmu. Le da je imel George Bush mlajši (zdaj vemo, da sta bila to Dick Cheney in Donald Rumsfeld) pri tem stvarno agendo utrditve enopolarnega sveta po sicer tragičnem, a za sam cilj dobrodošlem enajstem septembru, Obama pa je Nobelovo nagrado izkoristil za to, da je svet pripeljal na sam rob (vojnega) kaosa.
Kako skregana s stvarnostjo je Obamova zunanja politika, je pokazal obisk zunanjega ministra Johna Kerryja v Rusiji in na Kitajskem. Protokolarno gledano je v obeh državah doživel nadstandardni sprejem, saj je imel pogovore s predsednikoma Putinom in Jinpingom in ne le kolegoma Lavrovom in Yijem, sodeč po poročilih iz Sočija in Pekinga pa je bil postavljen le v vlogo kurirja, ki naj Obami prenese, da sta za tango res potrebna dva, da pa drugi niso (več) ZDA.
Nobenega dvoma ni, da je v četrt stoletja od konca hladne vojne globalni ples vodil Washington, si po svoji volji izbiral partnerice in tudi bolj udarno ali umirjeno glasbo. To se zdaj vidno spreminja. Kitajska se je odločila, da ne bo zgolj čakala na pripadajočo ji vlogo v globalni ekonomiji in politiki, ampak jo je začela aktivno prevzemati. Tihi ocean je dovolj velik za oba, je bilo sporočilo Obami, ki ga je Kerry prevzel v Pekingu, in zato se ZDA nimajo kaj vtikati v rast otokov v Južnokitajskem morju, saj se tudi Pekingu odreka pravica komentirati širitev ameriških vojaških zmogljivosti na Guamu ali Okinavi in vojaške vaje, kakršna je bila zračno-pomorska lani oktobra z očitnim postavljanjem meja Kitajski na odprtem morju. Ameriški premoči na njem ta še dolgo ne bo mogla konkurirati, njena vojska pa se je iz množične ljudske armade do te mere posodobila, da lahko vsakomur parira v spornih teritorialnih vodah. Ker imajo ZDA v Obamovem nadaljevanju Busheve zunanje politike v rokah samo orožje in sankcije, njihovega parcialnega interesa po svetovni nadvladi ne ogrožata samo tekmici – vse močnejša Kitajska in vedno bolj nepredvidljiva, a ne nemočna Rusija – ampak mu ne sledijo niti dosedanje glavne zaveznice. Svež primer je Savdska Arabija, ki je ob vse bolj zmedenih ciljih ameriške zunanje politike na Bližnjem vzhodu začela solirati s svojimi koalicijami, ki jih bo Washington v prihodnosti vse težje držal na vajetih.
Na ameriških volitvah zunanja politika praviloma ne igra posebne vloge, toda v slabem poldrugem letu se zna to bistveno spremeniti. Kerryju, ki po Obamovem bojkotu ruskih slovesnosti ob 70. obletnici zmage nad fašizmom zagotovo v Soči ni prišel na lastno pobudo, ni uspelo Moskve povleči v bližnjevzhodno močvirje in porazdeliti krivde za tamkajšnji kaos. Podobno se je tudi v Pekingu izjalovilo njegovo iskanje razumevanja za ameriške težave pri ohranjanju vodilne vloge v globalnem gospodarstvu, potem ko se je Washington med drugim srečal z novim izzivom v obliki Azijske infrastrukturne investicijske banke pod kitajskim patronatom po že lani ustanovljeni Novi razvojni banki držav BRIC. Obe bosta razpolagali z okoli 150 milijardami dolarjev kapitala, v primerjavi z Mednarodnim denarnim skladom in Svetovno banko, ki ima le tretjino več kapitala, pa predstavljata pomemben izziv inštitucijama Bretton Woodsa, ki ju je po dobrih sedmih desetletjih načel zob časa in posledično zmanjšal vpliv ZDA na države v razvoju. Slednje je bilo v zadnjih letih posebej opazno v Latinski Ameriki in podsaharski Afriki, kjer je Kitajska najbolj agilna. Zato je tudi povedno, da bo Xi Jinping pred predvidenim septembrskim obiskom v ZDA opravil južnoameriško turnejo z zajetno investicijsko torbo, v kateri naj bi bilo kar 250 milijard dolarjev za razvojno ureditev nekdaj zgolj ameriškega dvorišča.
Če izvzamemo Evropo, ki je še bolj slepa za zunanjepolitično realnost od ZDA samih in zato Washingtonu samo sledi, je erozija ameriškega globalnega vpliva očitna. V kolikšni meri bo to odločalo predsedniške volitve prihodnje leto, pa je odvisno od Obame, ki še lahko zabrede globlje od svojih demokratskih predhodnikov Kennedyja in Johnsona.
