Včeraj so poslanci v državnem zboru ure dolgo govorili o zločinu in kazni, o pokopavanju mrtvih, o obsodbi ideologij, o človeškem dostojanstvu. To so veliki koncepti, ki jih je France Bučar že pred četrt stoletja želel presekati z epskim vzklikom, da je državljanska vojna končana. Ni mu uspelo. Sprava – letošnja mantra predsednika republike – je zgolj eden od slabo definiranih pojmov, ki se zaletavajo v ozkem prostoru.
Ob poskusu stranke Nova Slovenija, da bi v ta ozki prostor vpeljala zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev, ki se je po včerajšnji politični drami vendarle prebil v drugi parlamentarni krog, se velja spomniti sprejemanja zakona o arhivih. Tudi tedaj so se strokovni argumenti povsem pomešali s politično ideologijo. Na koncu je bil organiziran referendum. Si predstavljate, da bi se za zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev borili na referendumu? Bi zmagali partizani ali Nemci? Za predah si lahko predstavljate še, kako bi bilo, če zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev ne bi predlagala politična stranka, ampak, recimo, društvo slovenskih arheologov.
Seveda ima predlog zakona politični predznak. Za začetek v prvem členu omenja obsodbo totalitarnih komunističnih režimov. Ampak nadaljevanje se večinoma bere kot priročnik za študente arheologije. »Sondiranje se opravi po kriterijih, ki jih predpiše ministrstvo z javnim razpisom, na predlog komisije. Izvede se strojno ali ročno, v obsegu vkopa 1 m x 1 m ali 0,5 m x 2 m do globine kostnih ostankov.« Predlog določa dolžno ravnanje, ko nekdo nekje naleti na vojno grobišče ali ko domneva, da je tam vojno grobišče. Določa recimo tudi ravnanje z vzorci DNK. Tisti, ki se na terenu ukvarjajo z izkopavanjem in so sodelovali pri pripravi zakonskega predloga, pravijo, da leta 2003, ko je bil sprejet »konkurenčni« zakon o vojnih grobiščih, pripravljalci zakona še niso mogli vedeti, kako bo odkrivanje grobišč potekalo v praksi. Pravijo, da konca državljanske vojne ne bo na obzorju, dokler ne bo do potankosti regulirano ravnanje s kostmi.
Obstajajo bolj kaotične države od Slovenije, ki jih pestijo dosti hujše nacionalne travme. Ampak uravnavanje kosti je norma, ki se jo da doseči tudi v popolnem kaosu. Letos julija bo minilo dvajset let od genocida v Srebrenici. V Bosni in Hercegovini vsako leto odkrijejo, izkopljejo, prekopljejo in pokopljejo nekaj sto na novo identificiranih žrtev. Hasan Nuhanović je Srebreničan, ki je za to, da bi dosegel pravico za svojo pobito družino in osem tisoč žrtev genocida, moral tožiti in na sodišču premagati Nizozemsko. V primerjavi s tem, kar je bil prisiljen v Haagu spoznati o globalnih civilizacijskih zablodah, je odkrivanje in identificiranje žrtev pobojev v Bosni običajen administrativni postopek, je dejal. »To se mora zgoditi po avtomatizmu. S tem se ne moremo ukvarjati. Za to imamo institucije. Naj me pokličejo, mi povedo za rezultate analize DNK in to je to.« Vsak množični poboj je »dosežek« administrativnega aparata. Zakaj ne bi bilo tudi pokopavanje žrtev administrativni ukrep?
