No, končno, ste najbrž pomislili ob teh besedah, končno je nekdo javno izrekel, kar si potihem mislimo že 25 let. Končno je nekdo opozoril na limite diskurza o spravi, ki lahko preživi le za ceno izbrisa dimenzije resnice, dimenzije upora, dimenzije odločitve. Končno je nekdo izrekel tisto, česar si skoraj več ne upamo izreči: da je v kontekstu nacistične okupacije obstajala samo ena etična izbira. Izbira onkraj racionalne izbire med životarjenjem in smrtjo, izbira življenja, v katero se dvignemo, ko pademo v smrt (Župančič), izbira življenja, za katero je vredno še enkrat umreti (Kajuh). Končno, torej, je nekdo postavil mejo spravnega diskurza, zarisal črto med poljem morale, ki nam narekuje dostojen pokop vseh mrtvih, in poljem etike, v katerem je tudi pasivna kolaboracija s fašizmom zgolj psihološko »razumljiva« – in nič več kot to.

A ironija današnje Slovenije je neskončna: avtor zgornje kritike spravnega diskurza ni nihče drug kot sveži predsednik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik. Je nova domobranska generacija torej končno spoznala, da povojni poboji na območju Slovenije domobranstva še ne odvezujejo odgovornosti za napačno zgodovinsko odločitev? So s sodobne pozicije končno videli tisto, česar takratni neuki, podeželski in v svoje lastno garanje zatopljeni mali slovenski človek bojda ni mogel videti – da bi se bilo proti režimu, ki je vrednost narodov presojal po obliki nosu, barvi las in proporcih lobanje, etično boriti tudi v primeru, če nas po kakšnem čudežu ne bi okupiral?

Žal ne. V novi verziji resnice namreč ni več, temveč manj realnosti. Če je tudi slepi domobranec opazil, da se po tistih krajih sprehajajo vojaki v nemških uniformah, pa je Sušnikova realnost bolj preprosta. »Na slovenskih tleh,« pravi, sta se »spopadli revolucionarna ideologija zla ter obramba doma, naroda in vere«. Pika.

Po novi verziji domobranske resnice torej ne gre več niti za to, da so se partizani sicer borili proti okupatorju, obenem pa so njihovi revolucionarni elementi izvajali državljansko vojno, da bi dosegli svoje nizkotne, protičloveške cilje, temveč za nekaj povsem drugega: okupatorji niso bili le pretveza za revolucijo, temveč jih na tem prostoru v strogem smislu sploh ni bilo. Kam so torej izginili? Kaj so tukaj počeli, če so jih vendar vsi videli? Kako je mogoče, da se je slovenskemu prostoru uspelo izogniti svetovni vojni in je ostal zaprt v svoj povsem lokalni spopad? Kako je, če vprašamo resno, mogoče utajiti najbolj elementarno zgodovinsko dejstvo – ob tem da, kot pravi Sušnik, »iščemo resnico, da nas bo ta osvobodila«?

Mogoča je ena sama razlaga: tovrstna utajitev realnosti priča o problemu subjekta, ki realnost motri. A za kakšen problem gre? Kakšen je subjekt, ki ima ta problem? Tu se lahko obrnemo na neki drug prispevek, ki je bil v zadnjih dneh prav tako objavljen na vse bolj nenavadnem portalu časnik.si, prispevek ihanskega župnika Andreja M. Pozniča z naslovom »Zmagati na napačni strani«.

Brez skrbi, Poznič ne obžaluje teka zgodovine, po kateri smo Slovenci zmagali, a žal nismo zmagali kot del tretjega rajha – napačna stran zmage, o kateri govori, je seveda zmaga, s katero se nismo vpisali v demokratični Zahod. A kako bi dosegli pravo stran zmage? Bi morali še bolj napeti sile in se neposredno povezati zgolj z zahodnimi zavezniki? Bi morali torej napraviti tisto, česar niso napravili niti sami zahodni zavezniki? Bi se morali še bolj upreti, le da bi se tokrat izognili revoluciji?

Nikakor, recept za pravo zmago je preprostejši: početi ne bi smeli nič. Okupatorjev bi se, jasno, znebili »tudi brez naše zasluge in omembe vrednega prispevka (kakor npr. Danci, a oni so preživeli vojno praktično brez človeških žrtev!), kar poskušajo zakriti zagovorniki parole 'žrtve morajo biti' z nekakšnim govoričenjem o 'pogumu' in 'pomenu našega odpora'. Iz 70-letne perspektive se zdi in dejansko tudi je bil ves partizanski upor nepotreben in potraten, saj ni v ničemer pripomogel k osvoboditvi Slovenije.«

O tovrstnem pisanju ne bi bilo vredno izgubljati besed, če ne bi avtor v zaključku teksta ponudil spoznanja, v katerem – najbrž nevede – do konca izpelje konsekvence svoje »etike«: Slovenci, zapiše, bi »ob koncu druge vojne tako ali tako bili na strani zmagovalcev«.

Če se je empirični argument še uspel vplesti v zahodni antifašizem, pa nam obča formulacija odpre povsem drugačno polje – polje alternativnih zgodovin z eno samo konstanto. Zmaga zaveznikov: naša zmaga. Zmaga Hitlerja: naša zmaga. Zmaga Stalina: naša zmaga. Slovenci smo, če se le držimo svojega bistva, čudežen narod: bolj ko se trudimo, da bi bili nič, več jamstva imamo, da resnično zmagamo. Torej – kolaborirajmo, kadar se le da, bog ne daj, da bi še kdaj nastopili kot avtonomni politični subjekt.