Takole naj bi bilo: Drugi dan konference je Stalin kolegoma na večerji predlagal, naj nazdravijo likvidaciji »vsaj 50 tisoč, morda 100 tisoč« članov nemškega poveljujočega osebja. Churchill, ki se je še dobro spomnil pokola poljskih častnikov v Katinskem gozdu, se je nad predlogom zgrozil. Stalinu je odvrnil, da »britansko ljudstvo ne bo nikdar dopustilo množičnih pobojev«. Ker je Stalin še kar vztrajal, da jih je 50 tisoč »treba postreliti«, se je Churchillu utrgalo. Raje vidim, da me zdaj odpeljejo na vrt in ustrelijo, kot da svojo čast in čast svoje dežele omadežujem s takšnim dejanjem, je bojda zabrusil Stalinu. Ker se je vzdušje na večerji gostilo v (še en) konflikt, je »kompromis« ponudil Roosevelt. Ustrelili bi lahko, na primer, 49.000 oseb, je predlagal. Churchill je (bržkone) zazijal, ko se je s svojim »kompromisom« oglasil še Rooseveltov sin Elliot. Naši pridejo z zahoda, vaši z vzhoda, je dejal Stalinu, nato skupaj v boju opravimo s temi 50 tisoč zločinci in še z nekaj tisoč drugimi nacisti. Churchillu je bilo vsega dovolj. »Le kako si drznete reči kaj takega!« je zarohnel proti Elliotu in odvihral iz obednice. Stalin in Molotov sta pohitela za njim. Stvari jemlješ preresno, sta mu navrgla… Kako so se kasneje odvijale zadeve, vemo. Bila je vojna, v vojni pa so šale grenke in ne tako redko smrtno resne…
Anekdoto navajajo številni zgodovinarji, interpretirajo pa jo različno. Omenjajo jo kot dokaz za Stalinovo krutost, za Rooseveltovo naivnost in za Churchillovo vse večjo nemoč, povzema britanski zgodovinar Keith Lowe. Za slovenske zgodovinsko politične dileme je bržkone zelo pomenljivo Churchillovo zagotovilo, da britansko ljudstvo ne bo dopustilo povojnih pobojev. In vendar so dve leti kasneje Britanci na Koroško odpeljane slovenske domobrance in (zapeljane) civiliste izročili Titu, čeprav so lahko z veliko gotovostjo predpostavili, kaj se bo z njimi zgodilo. Je bil Churchill moralni dvoličnež? Morda, a v vojni so vse odločitve tvegane, mir, ko pride, pa je vedno in povsod še dolgo krvav. Antropologija in psihologija znata o razlogih za to povedati veliko več kot politologija ali zgodovina.
Danes vemo: povojna svoboda je (bila) najprej kaos in brezzakonje. Vojnim tragedijam so se pridružile nove. Ropi, požigi, fizično maščevanje od Bremna do Barija. Hrane za vzorec, ceste razrušene. In pijano zmagoslavje frustriranih, razčlovečenih vojakov. Osvoboditelji so na najbolj krute načine posilili dva milijona nemških žensk, 200.000 Madžark – in na tisoče nepreštetih žena, deklet in deklic po vsej Evropi. Naciste, fašiste in kolaborante so pretepali, mučili in pobijali po tekočem redu, v Italiji so jih, na primer, likvidirali 15.000… Kar se je dogajalo nam, se je skratka dogajalo vsepovsod. Neopravičljivo, a pričakovano in neizogibno. Osvoboditev ni bila zato nič manj veličastna. Takrat in zdaj. Tega bi se morali zavedati v veliko večji meri, kot se.
Ne zato, da bi tehtnico še vedno živih bojev za resnico nagnili na eno ali drugo stran, ampak zato, da bi lažje sestavili (osebne) moralno-politične mozaike razumevanja vojnih in povojnih dogajanj. Da bi lahko mislili hkrati dobro in zlo, boj za osvoboditev in za oblast, neizrekljivo moralno veličino partizanskega boja in (po)vojne zablode njegovih vodij, zmago in poraz, to nerazdružljivo dvojico. In da bi lahko v zgodovinskih »šalah«, kot je ta, ki jo je popisal Churchill, videli predvsem neizrekljivo muko ostati človeški v nečloveškem času. Kar praviloma presega človeške moči. Zavedanje izvorov zla je zato povsem spodoben skupni imenovalec.
Če vse to vemo, potem je naprezanje tistih, ki v imenu boja za odtenke zgodovinskih ocen zdavnaj minulega časa protestirajo proti izbiri govornikov na proslavah, častnih občanov, barvi simbolov, proti povedanemu in proti zamolčanemu, še kar bizarno. Zagotovo pa ne prav umno. Ker pihajo v na srečo pojemajoče sovraštvo. Politiki, ki se današnje osrednje proslave zmage nad nacifašizmom ne bodo udeležili iz protesta – na primer nekdanja ministrica za izobraževanje Mojca Kucler Dolinar, ki pravi, da ne želi biti »niti igralka niti statistka v tej vaši igri, za katero bi bilo bolj primerno, da bi se imenovala 'zločin brez kazni'« – razkazujejo zgolj svojo človeško plitkost. Politikantstvo je ob tako usodnih zadevah, kot so vojna, mir in trpljenje kot njun vezni člen, namreč zares slaba šala.
Danes po vsej celini, ki se že več kot pol stoletja uspešno izmika novi vojni, praznujemo dan zmage nad nacifašizmom, sedemdeseto obletnico konca vojne in dan Evrope. Dan zmage smo uradno prvič praznovali leta 1967, za državni praznik ga je razglasil Josip Broz Tito. Dan Evrope uradno praznujemo od leta 1986, Svet EU ga je razglasil na vrhu v Milanu (v spomin na deklaracijo tedanjega francoskega zunanjega ministra Roberta Schumanna, sotvorca kasnejše unije evropskih držav). V prestolnici praznujemo tudi mestni praznik. Vsi ti prazniki in opomini hkrati, vsak s svojim posebnim poudarkom in bolj ali manj razvidno ideološko ostjo, so naši. Lahko nas združujejo, če se tako odločimo.
