Sedemdeset klekljanih golobov, razstavljenih v preddverju velike dvorane državnega zbora, nima posebnega vpliva na poslanke in poslance, čeprav so tam začasno kot simbol miru in sožitja. Prav nič mirno, še manj složno so se namreč izbranci ljudstva včeraj lotili splošne razprave o osnutku zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. V parlamentarni postopek ga je vložila opozicijska Nova Slovenija (NSi), »da bi pomagali mrtvim, da dobijo svoj grob, in živim, da bodo lahko žalovali«. Parlamentarna večina je sicer s 36 glasovi za in 23 proti ocenila, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo, a je Jožef Horvat iz NSi ob kritičnih tonih poslanskih kolegov in ob misli na Sofoklejevo Antigono po šesturni razpravi ugotovil: »Še vedno ni dovolj volje, da bi omogočili, da bi slovenska Antigona pokopala svojega brata.«
Po pričakovanju so politične stranke ob razpravi o prikritih vojnih grobiščih in dostojnem pokopu žrtev do zadnje minute izkoristile čas, rezerviran za razpravo. Priložnosti, da znova privlečejo na dan partizane in domobrance, žrtve in rablje, ni želel izpustiti nihče. »Eni stojijo na levi, drugi na desni. Ko govorijo levi, se desni držijo za glavo, ko govorijo desni, se za glavo držijo levi,« je včerajšnje dogajanje opisal vodja poslanske skupine DeSUS Franc Jurša.
Poslanke in poslanci so razpravljali o vsem mogočem, skoraj vsak je povedal svojo zgodbo in predstavil svojo bolečino, povezano s tem, kar se je njegovim svojcem dogajalo pred sedmimi desetletji. Še najmanj so govorili o vsebini zakona – o tem, kako naposled poskrbeti za dostojen pokop žrtev. Povzemamo nekaj njihovih misli.
V prid zakonu
Jernej Vrtovec, NSi: »Če bi bili normalna država, ne bi potrebovali zakona, ki bi urejal pokop žrtev, a mi žal nismo normalna država, zato potrebujemo tak zakon.«
Proti zakonu
Violeta Tomić, Združena levica: »Zakon politizira kosti. Skozi zadnja vrata skuša pripeljati še več zgodovinskega revizionizma.«
Uroš Prikl, DeSUS: »Zakon o vojnih grobiščih že ureja vse tisto, kar je predlagano v novem zakonu, zato nas skrbi podvajanje zakonodaje. Poleg tega je to normativno slab predlog zakona, saj bi bilo treba, če bi prišel v drugo branje, vložiti amandmaje k vsem osemnajstim členom.«
Mitja Horvat, SMC: »Težko je razumeti, da za pokop vseh mrtvih potrebujemo dva zakona.«
Marija Bačič, SD: »Ne nasprotujemo dostojnemu pokopu in pomiritvi, menimo pa, da zaradi tega ni potreben nov zakon.«
O pieteti
Matej Tonin, NSi: »Sedemdeset let po koncu vojne je še vedno veliko državljanov, ki neutrudno iščejo svojce, ki jih želijo pokopati in se od njih posloviti. Kje je socialna človečnost tistih, ki razlikujete mrtve, ki razlikujete državljane na tiste, ki lahko žalujejo za svojimi žrtvami, in na tiste, ki ne smejo žalovati, ker naj bi bili na napačni strani. Bolečine mater in žena za izgubljenimi sinovi in možmi so na vseh straneh enake.«
Matej Tašner Vatovec, Združena levica: »Kje je pieteta v tem, da postaviš skupni spomenik tistim, ki so ovajali, izdajali, streljali talce, in žrtvam teh dejanj? To je, kot bi silili nekoga v grob z največjim sovražnikom. Skratka, nikjer na svetu ne boste našli spomenika žrtvam vseh vojn, v katerih bi popolnoma izbrisali resnico o tem, za kaj se je kdo boril, v katerih bi zabrisali razlike med žrtvijo in rabljem.«
O krivdi
Alenka Bratušek, ZaAB: »Kaj sem jaz, Alenka, ki se je rodila petindvajset let po vojni, kriva za to, kar se je dogajalo takrat? Kaj so za to krive generacije, ki živijo danes, kaj generacije, ki prihajajo za nami? Nič! Zgodovine ne moremo spreminjati, pa če nam je to všeč ali ne. Resnično si želim, da nehamo ta del naše zgodovine izkoriščati v politične namene, izkoriščati za deljenje ljudi na naše in vaše. Naredimo, kar je prav, da bodo mrtvi dostojno pokopani, in se končno začnimo ukvarjati z našo prihodnostjo.«
O osebnih izkušnjah
Iva Dimic, NSi: »Komu lahko povem, da moj stari ata leži v sosednji vasi v Rakovem Škocjanu? Nič drugega ne želim kot to, da tudi nam potomcem omogočite, da lahko izvemo za grobove svojcev in jim prižgemo svečo. Jaz sveče ne prižigam na našem grobu, prižgat jo grem v Rakov Škocjan.«
Vinko Gorenak, SDS: »Kot sedemletni otrok nisem razumel, zakaj moj stari ata nima nohtov, ampak ima neke bule tam na koncu prstov. Imel je partizansko penzijo, da smo si na jasnem, ker je štiri leta gostil pet ljudi na svoji kmetiji. Imeli so partizansko tiskarno. Potem so konec leta 1944/1945 mimo prišli partizani in mu rekli, zakaj je kravo prodal – prodal za denar – Nemcem, in mu zato nohte populili.«
