Lani sprejeti protipoplavni akcijski načrt je razdeljen na kratkoročne in dolgoročne ukrepe. Vrednost kratkoročnih ukrepov, ki naj bi bili zaključeni letos, je ocenjena na 25 milijonov evrov. Toda kot je mogoče razbrati iz prvega poročila okoljskega ministrstva, obravnavanega nedavno, pot do omenjenega zneska ne bo enostavna. Iz vodnega sklada je namreč mogoče zagotoviti vsega dober milijon evrov, podnebni sklad pa še ni prav zaživel. Ker bo za uspešno uresničevanje dolgoročnih ukrepov treba vsako leto (brez denarja za povračila škod) zagotoviti po 25 milijonov (za letos je trenutno zagotovljenih 8,14 milijona evrov), na vladi pripravljajo redefinicijo sklada za vode v bolj primerno obliko in večjo aktivacijo priliva sredstev v sklad. Pri tem računajo tudi na večji priliv denarja iz evropskega kohezijskega in regionalnega sklada za izvedbo preventivnih protipoplavnih ukrepov v obdobju finančne perspektive 2014–2020.
Brez evropskega denarja bo težko
Evropska unija je pri nas trenutno udeležena pri dveh projektih za zagotovitev poplavne varnosti na porečju Savinje in Drave, pri čemer je bilo na Savinji do konca lanskega leta porabljenih 26,4 milijona evrov, na Dravi pa 13 milijonov evrov.
Med pogosto izraženimi očitki na račun neustrezne vodne politike prizadete lokalne skupnosti izpostavljajo zanemarjene vodotoke na meji s Hrvaško, čemur naj bi botrovalo slabo sodelovanje sosed. Na okoljskem ministrstvu pravijo, da te zadeve obravnava stalna slovensko-hrvaška komisija za vodno gospodarstvo, ki se bo ponovno sestala junija v Ljubljani. Načrtujejo pripravo čezmejno usklajenih vsebin in projektov za zmanjševanje poplavne ogroženosti, za izvedbo katerih je mogoče pridobiti tudi sredstva iz evropskih virov.
Stroka pričakuje več posluha odločevalcev
Dolgoročni načrt ukrepov za izboljšanje poplavne varnosti na kratko povedano vsebuje kakovostnejše in bolj redno vzdrževanje vodotokov ter izvajanje različnih gradbenih in negradbenih ukrepov, s poudarkom na večji angažiranosti strokovnih služb s področij urejanja prostora, graditve objektov in okoljskih presoj.
Ker je poudarek na stroki, smo za mnenje povprašali nekaj priznanih slovenskih vodarjev, članov Društva vodarjev Slovenije.
Predsednica društva Lidija Globevnik meni, da je bilo sprejetje akcijskega načrta nujno, vendar ta po njenem zaradi svoje oblike predstavlja le intervencijo, da se razmere ponekod ne bi še poslabšale. »Potrebujemo celovite rešitve, potrebno je sodelovanje kompetentnih strokovnjakov – hidrotehnikov, prostorskih načrtovalcev, geodetov, ekologov, pravnikov in drugih. Potrebujemo kompetentne in opremljene službe za delo v strugah. Vse to so nekdaj zagotavljala vodnogospodarska javna podjetja. Danes so okrnjena v svojem delovanju, koncendent, pristojno ministrstvo, pa je brez denarja,« pravi Globevnikova, ki tako kot večina drugih opozarja tudi na problem nerednega vzdrževanja vodotokov in vodnih objektov.
Agata Suhadolnik iz Vodnogospodarskega podjetja Ptuj se boji, da vladni akcijski načrt v časovno omejenem in relativno kratkem obdobju precej »na horuk« rešuje najbolj pereče probleme, ne dopušča pa bolj premišljenih in dodelanih dolgoročnih ukrepov. »Že mnogo let pogrešamo sistematičen pristop, da bi lahko preudarno in z vsemi deležniki v prostoru usklajeno reševali nastale probleme, ki se zaradi pomanjkanja denarja kopičijo že celo vrsto let,« pove Suhadolnikova in kot svetlo izjemo izpostavi kohezijske projekte, s katerimi se na porečju Drave trenutno rešuje poplavna varnost nekaterih odsekov ob Dravi, Meži in Mislinji. »Bojim se, da za v prihodnje veliko takšnih projektov ni pripravljenih,« pristavi.
»Če vodi ne bomo dali več prostora, si ga bo vzela sama tam, kjer si najmanj želimo,« izpostavlja Mitja Brilly, hidrolog in predstojnik katedre za splošno hidrotehniko s fakultete za gradbeništvo in geodezijo na ljubljanski univerzi, ki podobno kot večina poznavalcev opozarja na povečano zaraščanje rečnih strug, do katerih prihaja po okrnitvi lokalnih vodnih gospodarstev. »Če ne bomo ničesar ukrenili, bo voda zaradi zaraščenosti začela iskati nove struge. Toda danes se čiščenje strug razglaša kot napad na naravo, kar je narobe!«
Nedokončani nasipi grozijo
Po vsem povedanem lahko ugotavljamo, da so besede stroke na mestu, težave nastajajo zaradi velike zamude pri pripravi protipoplavnih projektov in pomanjkanja denarja za njihovo izvedbo. Slednje na svoji koži že desetletja na primer čutijo prebivalci naselij Loče, Rigonce in Mihalovec, stisnjenih v kot med Savo in mejno reko Sotlo. Levobrežni obrambni nasip so začeli graditi že v 80. letih preteklega stoletja, vendar ga niso dokončali. Prej je bil izgovor denar, danes čakanje na gradnjo hidroelektrarne Mokrice, ki naj bi jo zgradili do leta 2020.
»O tem problemu se z oblastjo že dolgo pogovarjamo, a naletimo na izgovor, da zaradi majhnega števila ogroženih ljudi ni tako pereč, kar je smešno. Gre vendar za nedokončan projekt varovanja naselij na območju celotne spodnje Save,« se priduša brežiški župan Ivan Molan. Prebivalce omenjenih naselij skrbi tudi to, da njihovo imetje po gradnji HE Mokrice ne bo v celoti varovano, saj bodo nasipi varovali samo bivališča, polj pa ne.
