Jan Oblak ne govori veliko. Le tisto, kar je nujno potrebno po pogodbi. Veliko več pokaže na nogometnem igrišču. V drugi polovici sezone je postal prvi vratar mreže Atletica. Odlično je branil tudi sinoči proti Barceloni. Premagal ga je zgolj Lionel Messi, najboljši nogometaš letošnje sezone.
Medijske pozornosti se je Oblak otepal že v mlajših letih pri Olimpiji, nato na Portugalskem, še bolj se mikrofonov izogiba v Španiji pri Atleticu. Pogovor je zavrnil z več slovenskimi novinarji, ki so prišli v Madrid. Za Dnevnik je preko ljudi v klubu dejal, da se mu zelo mudi in nima časa. Kdor Oblaka ne bi poznal, bi lahko pomislil, da se je zaradi slave začel obnašati ošabno in ignorantsko. A Oblakova tišina naj bi imela drugačno ozadje. Verjetno je resnično, saj isto zgodbo pripovedujejo različni viri, ki so blizu Oblaka. Pravijo, da se slovenski vratar preprosto noče medijsko izpostavljati. Hoče se osredotočiti le na branjenje gola. Hkrati v zasebni družbi večkrat poudari, da mu v nogometu ni še nič uspelo in da je šele na začetku svoje poti. In zato naj ne bi čutil potrebe, da še sam sodeluje pri (lastnem) hvaljenju.
Prosta miza se vedno najde
Kljub vsemu je Oblak v zadnjih mesecih branil tako dobro, da je postal preveč poznan, da bi se lahko brez težav sprehajal po madridskih ulicah. Njegov krog gibanja je precej omejen. Sprva je zahajal predvsem na turistične točke, kjer ni domačinov, a zdaj tudi tam nima miru, saj ga poznajo po vsem svetu. Slava ima tudi dobro plat. Ko je na večerjo nedavno povabil prijatelje iz Slovenije, so zaradi zasedenosti družbo sprva odslovili, a ko je šef restavracije videl, da je na čelu Oblak, se je hitro našla prosta miza.
Nogometaši Atletica in Reala sicer redno zahajajo v tiste restavracije, ki so jih predlagali v klubu. Gre za restavracije v severnem in zahodnem delu mesta, kjer prebiva premožnejši sloj Madrida. Za te soseske so značilni stanovanjski kompleksi, ki imajo lastno varnostno službo. Znotraj kompleksa so nato bazeni, teniška igrišča, sprehajalne poti... Zunaj na ulicah ljudi skoraj ne srečaš. Vsi gredo povsod z avtomobili.
Na voljo tudi kladivo z grbom Atletica
Ena takšnih sosesk je Majadahonda, kjer ima svoj vadbeni center Atletico Madrid. Na vhodu čakata dva varnostnika, ki znotraj spustita zgolj nogometaše, in novinarje, ki si lahko ogledajo prvih petnajst minut treninga. Kompleks so zgradili pred petnajstimi leti. Tukaj trenira prva ekipa, treninge in tekme pa imajo v njem skoraj vse selekcije kluba. Nekaj najmlajših trenira še na igriščih v bližnjem naselju Las Rozas.
Izza ograje in skozi drevesa trening gleda več ljudi, manjkal ni niti pes z ovratnico Atletica. Vadba traja približno uro in pol. Nekaj nogometašev nato ostane dlje, saj v kompleks spustijo nekaj najmlajših navijačev, ki lovijo podpise svojih idolov. Otroci stojijo na gričku, kjer nogometašem najprej mahajo, pri čemer največjo srečo doživijo, če jim igralci pomahajo nazaj. »Vauu, pomahal mi je Torres!« je prisrčno zavzdihnil eden od otrok. Navdušenje je opazil tudi Torres, ki se je otroku še enkrat nasmehnil. Zatem je istega otroka tudi objel in se mu podpisal na dres, saj se je peščica navijačev opogumila in prišla kar na parkirišče z avtomobili nogometašev.
Na njem se bleščijo najprestižnejši primerki. Prevladujejo ferrariji, maseratiji in range roverji. Če kakšen avtomobil morda ni čist, ga v roke vzamejo v klubu. Po želji nogometašem med treningom očistijo njihove avtomobile. Tega dne so negovali rolls-royca wraith, ki je v lastni napadalca Antoina Griezmanna. Nedvomno avtomobil, ki je na parkirišču najbolj izstopal zaradi velikosti, oblike in tudi zaradi črne mat barve.
Med navijači ni bilo nobenega, ki bi imel dres Oblaka. Prodajalec v klubski trgovini v vadbenem kompleksu je vseeno zatrdil, da so že prodali nekaj majic slovenskega vratarja. »Občasno se najde kakšen navijač, ki želi njegovo majico. Najbolj popularne so majice Griezmanna, Torresa, Turana in Kokeja. Ampak to je normalno, v vseh ekipah se najbolje prodajajo dresi napadalcev. Otroci imajo najraje tiste, ki zabijajo gole,« je rekel. Njegove besede so se potrdile nekaj minut kasneje, ko je natisnil in prodal štiri drese Griezmanna. Poleg dresov lahko v klubski trgovini kupiš skoraj vse, kar si zamisliš. Tudi orodje, kot so kladivo, izvijači, vodna tehtnica... Vse z grbom Atletica.
Navijaška pesem je posebna čast
Čeprav navijači raje nosijo drese napadalcev, imajo vseeno radi slovenskega vratarja. »Jasno je, da mora biti Oblak vedno v prvi postavi. Je precej boljši kot Moya,« je dejal David Ramos Garcia, ki ima člansko izkaznico Atletica in je bil včeraj na tribuni stadiona Vicente Calderon na tekmi proti Barceloni. Njegov brat Cesar Ramos Garcia letne karte nima, zato je dvoboj gledal doma. Tudi on Oblaka precej ceni. »Atletico je vedno imel tradicijo dobrih vratarjev. Molina, Courtois... Sprva Oblaku ni šlo dobro, še posebno se ni znašel proti Olympiacosu. Nadomestil ga je Moya, ki je branil precej časa, čeprav smo vsi čutili, da je Oblak verjetno boljši,« je rekel.
Kmalu je Oblak dobil svojo navijaško pesem – Obi, Oblak, cada dia te quiero mas (Obi, Oblak, vsak dan te imam raje, op. p.). Po eni strani nič čudnega, saj ima precej nogometašev Atletica svoj napev, a po drugi gre za posebno čast, saj se pesmi pojejo predvsem igralcem, ki so dlje časa v klubu, in nogometašem, ki igrajo v polju. Denimo drug vratar Miguel Angel Moya svoje pesmi nima. »Na začetku Oblaka nismo poznali, toda potem je v španskem pokalu proti Real Madridu in Barceloni dokazal, kako dober je. Od tedaj smo vsi želeli, da je v prvi postavi,« je razlagal Cesar. »A preden je prišel v Atletico, o njem nismo vedeli nič. Niti ideje. Spomnil sem se ga le iz lanskega finala proti Sevilli, toda tam mi ni z ničemer padel v oči,« je pristavil David. »Moya nikoli ne naredi napake, a tudi ne reši ekipe s čudežnimi obrambami. In za Oblaka smo v ligi prvakov proti Madridu videli, da lahko dela čudeže. Hočemo, da ostane pri Atleticu in to v prvi postavi. Prepričan sem, da bo v prihodnji sezoni Oblak prvi vratar v španski ligi in ligi prvakov, Moya pa v španskem pokalu,« je razmišljal Cesar.
Toda za vsakega športnika je pomembno predvsem to, kaj o njem mislijo v klubu. Oblak ima to srečo, da podobno kot navijači razmišlja trener vratarjev Atletica Pablo Vercellone. Toda o tem kdaj drugič.
Več fotografij na www.dnevnik.si
