Zadnji govor Matjaža Kopitarja v tiskovnem središču hokejske dvorane v Ostravi je bil čustven in odkrit. Razlogov za nepreklicni odstop ni poiskal pri sebi, ampak drugje. »Tako ne morem več delati,« je potarnal. Matjaž Kopitar je prepričan, da mu skupina ljudi iz funkcionarskih in novinarskih hokejskih krogov privošči slabo ali želi škodovati. V razmišljanju o zarotah gre marsikdaj predaleč, a zdaj že nekdanji selektor je bil zmeraj zelo občutljiv za zunanje dejavnike. Ker pritiska ni zdržal, je dvignil roke. Prav gotovo ni odšel v stilu, kot si ga je zaželel, saj se je na športnem področju vselej spogledoval z visokimi cilji.
Kopitar je bil načrtno izbran za slovenskega selektorja že pred uradnim ustoličenjem pozimi 2010, ko je na sestanku v Kranjski Gori privolil v sodelovanje s hokejsko zvezo. Njegova priljubljenost je bila v javnosti visoka že pred inavguracijo, saj je na javno podobo novega selektorja občutno vplival starejši sin Anže, ki je največji zvezdnik slovenskega hokeja in ima v vitrini dva prstana za osvojitev Stanleyjevega pokala za zmago v severnoameriški ligi NHL. Matjaž Kopitar si je tudi s pomočjo sinove slave zagotovil avtoriteto v garderobi, ki je v petletnem obdobju ostala trdna in brez lukenj, prek katerih bi v javnost curljale skrivne informacije. Hokejiste mu je v nasprotju s predhodniki vedno uspelo prepričati, da so ga poslušali in mu vztrajno zaupali. Znotraj moštva ni bilo prerekanj, igralci, ki niso poznali delitev na tabore, so radi prihajali na reprezentančne zbore in bili kot velika srečna družina. Kopitarjevo delo na tem področju bi lahko ovrednotili kot svojevrstno umetnost, saj mu je uspelo spremeniti filozofijo dela in razmišljanja. V življenju je bil vedno strog in nepopustljiv, kar je v reprezentanci pripomoglo k vzpostavitvi hierarhije in moštvenega duha.
Nepredvidljiv sogovornik
Z Matjažem Kopitarjem ni šale. Ko grdo pogleda, v njegovi družbi ni prijetno. Verjetno je tudi njegova značilna govorica obraza pripomogla k temu, da je med hokejisti užival pravcato strahospoštovanje. Čeprav navzven deluje samozavestno in kdaj tudi vzvišeno, se je kot selektor preveč obremenjeval z zadevami, na katere ni mogel vplivati. To mu je kratilo življenjsko energijo, ga razjedalo in privedlo do odhoda iz reprezentance. Njegovo razpoloženje je običajno zelo nihalo, zato je bilo skoraj nemogoče predvideti, na kakšen odziv bo kdo naletel. Nepredvidljiv je bil tudi v odnosu z novinarji. Ko je bil dobre volje, je veljal za prijetnega sogovornika. Ko je imel slab dan, je znal biti ciničen, zagrenjen in neprijazen. Večkrat je izrazil nezadovoljstvo nad poročanjem medijev, čeprav so bili do njega v celotnem mandatu večinoma prizanesljivi. Novinarjem je večkrat navrgel, da medijev sploh ne spremlja, a je kljub temu dobro vedel za vsak objavljen članek. Da ga je kaj zmotilo, je pogosto pokazal zgolj z mimiko.
Matjaž Kopitar ima vsekakor barvit karakter. »Pravijo, da znam biti zoprn. Zoprn škorpijon, kar sem po horoskopu. Tudi doma je marsikomu naporno z mano. Včasih sem res težak,« je ena od njegovih bolj posrečenih izjav. Pred dvema letoma je v intervjuju za Dnevnik morda najbolj odkrito razgrnil dušo in priznal, da bi nekatere svoje osebne vedenjske lastnosti rad izbrisal, a kaj, ko človek v svojem življenju ne more spremeniti vsega. Zdi se, da Matjaža Kopitarja utesnjuje precej zamerljivo domače okolje, zato se tako rad vrača k sinu v Los Angeles. Kalifornija ga pomirja, ob zahodni severnoameriški obali najde notranji mir in zadovoljstvo. Ko je prevzel selektorski položaj, je imel visoke ambicije, kar je mogoče povezati tudi z njegovo včasih kar pretirano nagnjenostjo k perfekcionizmu. Uvrstitev na olimpijske igre v Sočiju se je za malo Slovenijo, v kateri je v primerjavi z drugimi državami le za vzorec profesionalnih igralcev hokeja, zdela le oddaljena želja. A Kopitarja je ravno izziv nastopanja v ruskem obmorskem letovišču gnal naprej in ga delal boljšega. Sedmo mesto na olimpijskih igrah je bil največji uspeh slovenske hokejske reprezentance, pod katerega se je podpisal. To je bil vrhunec zdajšnje generacije, ki po imenih velja za najmočnejšo v zgodovini. Z olimpijskim uspehom so se apetiti v javnosti kajpada zvišali, Kopitar pa je lansko poletje s podpisom nove pogodbe dobil še večjo odgovornost. Ni ji bil kos.
Ob slovesu komaj zadrževal solze
»Mislil sem, da bomo na prvenstvu v Ostravi nadgradili uspeh iz Sočija, a ga nismo,« je otožno rekel v ponedeljek zvečer malo pred polnočjo, ko je razkril odločitev o odstopu. Ko se je spominjal sodelovanja s hokejisti, se mu je zatresel glas. Komaj je zadrževal solze. Ko se Matjaž Kopitar za nekaj odloči, ga nihče več ne more prepričati o nasprotnem, pravijo njegovi znanci. Nepreklicni odhod z mesta selektorja je pričakovana in razumljiva odločitev, saj je jeziček na tehtnici prevesil neuspeh na kar treh svetovnih prvenstvih skupine A, kjer je s Slovenijo vedno zasedel zadnje mesto in izpadel v nižji rang tekmovanja. Večina trenerjev bi na njegovem mestu ravnala enako. Pri Kopitarju je moteče edino to, da svojega odhoda ni povezoval z dogodki na ledu. V javnosti se je predstavil kot žrtev, s čimer je znova pokazal svojo šibkost, kar v trenerskem poklicu ni najboljša značajska lastnost.
Takšnemu načinu poslavljanja bi se Matjaž Kopitar lahko gosposko izognil, saj so menjave trenerjev v športu nekaj povsem običajnega. Odstop, s katerim je prevzel odgovornost za neuspeh, je imel v obrazložitvi lepotno napako, saj bi moralo biti edino merilo Kopitarjevega dela zgolj igrišče. Nekdanjemu selektorju ni bilo všeč, da je med tekmovanjem na Češkem lahko prebiral, koliko zaporednih porazov ima reprezentanca pod njegovim vodstvom, a dejstva so neizpodbitna. Na svetovnih prvenstvih najvišjega razreda še nobeno moštvo ni nanizalo petnajstih porazov zapovrstjo, kot je to uspelo Kopitarjevi Sloveniji; to bi moral prepoznati kot enega od razlogov za odstop. Povrhu izbrana vrsta ni napredovala v igri, tekmeci pa so njen sistem preučili in jo znali ustaviti.
Kljub vsemu bodo olimpijske sanje iz Sočija ostale lep spomin na neko obdobje – ki se je moralo končati. Z odhodom Matjaža Kopitarja bi slovenski hokej lahko dobil priložnost za nov zalet, ki pa bo zaradi vse večjih težav znotraj panoge stežka uresničljiv. Prav bi bilo, da bi Kopitar ostal povezan s slovenskim hokejem, a v drugačni in medijsko manj izpostavljeni vlogi kot doslej. Ne gre pozabiti, da je pred njim zagotovo še dolgoletna trenerska kariera, ki bi jo morda lahko nadaljeval nekje v Severni Ameriki. V okolju, kjer bi našel notranje zadoščenje.
