Pogovor z Matjažem Kopitarjem, selektorjem risov: Pravijo, da znam biti zoprn škorpijon

Lahko bi tako rekel. Tudi kot igralec stremiš k temu, a ko odraseš, se razviješ kot oseba in imaš pred seboj tako odgovornost, kot je delo selektorja, bi bilo skrajno neresno, če bi hotel kar koli prepustiti naključju. Skušam se čim bolj prilagoditi. Vemo, na katerem koncu sveta živimo in da moramo veliko improvizirati, a če se le da, morajo biti stvari natančno dorečene.

Imate prav. To je moj problem. Če bi se dalo, bi želel takšno vedenje izbrisati, a narava človeka je taka, da nekaterih stvari v sebi enostavno ne moreš spremeniti. Vsi ljudje se včasih obremenjujemo zaradi nečesa, na kar nimamo vpliva. Pri tem ne moremo kaj dosti narediti, pa kar poskušamo in poskušamo. To jemlje energijo vsakomur, obenem tudi ljudem v okolici, saj se širi slaba energija. Če sem jaz slabe volje, se to prenese na ekipo, kar zagotovo ni dobro.

Verjetno res. Jaz recimo velikokrat s strahom zrem v prihodnost in si ponavljam, kaj pa če se nekaj ne bo izšlo po načrtih. Povsem jasno mi je, da je takšen pristop večkrat napačen. Moral bi razmišljati v bolj pozitivni smeri. Spomnim se, ko ste pred olimpijskimi kvalifikacijami po tiskovni konferenci zapisali, da sem deloval nezainteresirano in nisem bil najboljše volje. To se ni zgodilo zato, ker ne bi hotel česa povedati, a ko imaš v glavi druge stvari in si povsem osredotočen na določen cilj, so ti druge stvari odveč. Žene te zgolj veliko hotenje, da bi nekaj pripeljal do vrhunca in ustvaril popolnost.

Preden smo se podali na kvalifikacije za olimpijske igre, se je čutila ogromna želja. Podobno kot te dni pred svetovnim prvenstvom. A nekaj so želje, spet drugo je realnost. Mi smo bili v Vojensu resnično optimalni, morda tekmeci v nas niso videli povsem resnega konkurenta. Olimpijske igre so se zgodile na podlagi ogromno truda, a zdaj smo znova na začetku. Če sem povsem iskren, razmišljam v tej smeri – resda smo na olimpijskih igrah, toda v tem trenutku nam to ne pomeni ničesar. Pomenilo bo šele prihodnjo zimo. Če smo še pred časom govorili, da je pot v Soči skoraj nemogoča, bosta v Stockholmu oba tekmeca iz kvalifikacij, torej Belorusija in Danska, na papirju najlažje premagljiva. Torej vemo, kje smo in v kaj se podajamo. Spet bo treba narediti ogromno, da bomo ostali v skupini A.

Zagotovo. Če ni ciljev, ne vidim nobenega smisla. Zakaj sem leta 2010 ob prevzemu mandata rekel, da so cilj olimpijske igre? Meni se je takrat resnično zdelo normalno, da smo se pogovarjali o možnostih za Soči. Ve pa se, da če se ne bi uvrstili, bi selektorsko mesto prevzel nekdo drug. Zadeva je jasna. Če ni napredka, nima smisla vztrajati. Igralci zelo začutijo, ali je načrt dela pravilno zastavljen. Tukaj se tudi vzpostavi zaupanje med trenerjem in igralci. Moramo pa istočasno vedeti, da smo omejeni z igralskim kadrom, čeprav smo ga v zadnjih letih načrtno in tudi uspešno razširili.

Pravijo, da znam biti zoprn. Zoprn škorpijon. To sem namreč po horoskopu. Vem, da je marsikomu iz družine naporno z mano. Včasih sem res težak. Bi pa morali vprašati še njih, a sam se nagibam k temu, kar sem povedal.

Tudi res, a verjetno iz istega razloga, o katerem sem govoril malo prej. Ko daš gol in zmagaš tekmo, bi se običajno moral veseliti, a mene vseskozi nekaj muči. Če bomo jutri premagali Norveško, se ne bom smejal, saj nas bodo že v nedeljo čakali Belorusi. Vmes kar pozabim izraziti veselje. Uvrstitve na olimpijske igre bi se moral zagotovo bolj veseliti.

Ne, res ne. Takrat smo bili februarja, zato sem natančno vedel, kako hitro bo prišel maj in z njim svetovno prvenstvo. To ne prihaja iz strahu, pač pa bolj iz odgovornosti.

Lagal bi, če bi rekel ne. Sploh v zdajšnji situaciji. Ljudje za starejšega sina Anžeta nimajo kaj reči. Z njim se veselijo sijajnih uspehov, drugače je pri Gašperju. Mnogi se ubadajo s tem, ali spada v reprezentanco. Jaz natančno vem, zakaj je v ekipi, vemo pa, kakšni smo Slovenci. Večkrat slišim, da je Gašper zraven samo zato, ker je njegov stari selektor in podobne reči. Tukaj ne drži vse, kar reče ulica.

Zelo rad, saj je temu tudi namenjen časopis, a pred velikimi tekmovanji se načrtno distanciram. Zakaj? Ker lahko nehote in povsem mimogrede opazim še kakšne nepotrebne komentarje, od katerih sem le slabe volje in začnem oddajati negativno energijo. Tega nočem in zdaj res ni pravi čas za to.

Ne. Zelo rad se pogovarjam z ljudmi, ki nekaj vedo o hokeju. Sem pa nervozen, ko se začnejo stvari ponavljati, ko dobivam iz več koncev ista vprašanja in se ponavljam iz dneva v dan. Če odgovarjam na vprašanja Dnevnika, bo novinar Dela na ista vprašanja seveda dobil identične odgovore. Kaj pa drugega. Rad vidim, če me nekdo vpraša kaj izvirnega in ko se odvija pametna debata, ne pa da vseskozi mlatimo prazno slamo.

Je. To je zanimivo, saj tovrstnih vprašanj ne dobivam pogosto. Všeč mi je, da se ne pogovarjava samo o tem, kdo bo na Švedskem igral v prvem napadu, kdo je poškodovan, kdaj se bo kdo vrnil, kdo je prvi vratar... To se mi zdi suhoparno.

Avtoritativnosti ne smemo enačiti z diktaturo. Včasih morda vzpostavim preveč avtoritete. To opažam pri mladih. Kot bi se me kdo bal, kar ni v redu. Če so v krču, potem ne naredijo tistega, česar so sposobni. Nekateri od teh fantov so karakterno takšni, da bodo v strahu po napaki pogoreli. Večkrat pravim, da je bistvena razlika se zabavati ali zajebavati. Bolj se morajo zabavati na ledu, čim bolj uživati v hokeju, kjer pa lahko nastane težava, saj sem po eni strani avtoritativen, po drugi strani pa zahteven. A k sreči so naši najboljši hokejisti osvojili ta način dela in so zaradi tega še bolj produktivni.

Želja po uspehu. Poseben občutek je, ko stopiš v garderobo in vidiš 25 zadovoljnih fantov, navsezadnje pa tudi navijače, ki so nas pričakali na letališču ob prihodu iz Vojensa. To je tisto, kar me osrečuje. Šport je vsekakor filter za narod. Sploh v tako zahtevnih časih.

Zagotovo. Čeprav je tudi res, da hokejski kolektiv Los Angelesa nima nikakršnega miru. Nad njimi vedno visi ogromen pritisk, saj se vse vrti okoli denarja. Sam postanem povsem drug človek v Kaliforniji, zato mi je Los Angeles vse bolj všeč. Zato grem rad v Ameriko, rad pa se tudi vračam domov. Ko me ljudje vprašajo, kam grem, jim vedno odgovorim, da domov, ker imam v žepu ključe od obeh hiš. In še nekaj, če v Los Angelesu predolgo živim v miru, spet ni dobro, saj hitro začnem iskati poti do novih stresov. Vse kaže, da sem karakterno tak tip človeka.

Ne prav dosti. Tudi od svojih najbližjih si želim, da je vse optimalno. Morda še bolj, kot v skupnost prispevam sam, kar je malo egoistično, a tak sem.

Takrat sploh nimam težav. Najbolj grozno se počutim, ko moram čakati na kakšno pomembnejše tekmovanje. Ko se vse skupaj začne, je lažje, saj se zatopiš v goro dela in čas beži hitreje. Med tekmo se počutim super. Najtežji čas za trenerja je dve uri pred tekmo, ko prideš v garderobo in imaš dela za deset minut, preostali čas pa nimaš kaj pametnega početi.

Sploh ne. Navadno imamo pred tekmo sestanek. Tudi z videoanalizo. Tam skuša ves trenerski štab opozoriti na glavne podrobnosti, zraven pa dodam še nekaj motivacijskih besed. Med tretjino pa je bistveno, da se igralci osvežijo. Če samo opozarjaš na napake, se ne morejo več osredotočiti na led. Dovolj so le trije, štirje ključni stavki.

Tudi. Saj v naravi človeka niti ne gre drugače. V hokeju si včasih prisiljen nekaj spremeniti. Venomer ne gre tako, kot si si zamislil. Večkrat so v igri minute, sekunde, ko moraš nekoga opaziti. Morda vidiš iskro v njegovih očeh, ki ti pravi, daj me na led in odločil bom tekmo. Tu gre za instinkt.

Da bo težko in pri tem bom ostal. Če se ozrem v Bratislavo leta 2011 – prepričan sem, da bi Slovake premagali, če bi z njimi igrali drugi dan prvenstva. V tistem trenutku enostavno še nismo verjeli v zmago. Dandanes je položaj drugačen. Zelo mi je všeč, ko fantje razlagajo, da je prišel čas za zmago proti kateri od velesil. Tega včasih ni bilo. Vmes je prišlo do miselnega preskoka, so pa zame vsekakor že Norvežani zelo veliki. O njihovih izidih mnogo ljudi v Sloveniji niti ne ve dosti, a oni imajo izjemno močno ekipo.

Komaj. V tem trenutku ne verjamem, lahko pa se znotraj tekme zgodi, da nasprotnik naredi napako, igra z dvema igralcema manj, pa potem izkoristiš darilo. Na vsaki tekmi bi si želel, da bi bili blizu aktivnemu izidu, kar bi pomenilo, da smo v igri, to pa te drži zbranega. Takrat igramo najbolje.

Točno tako, a zdaj je to zgodovina, ki bi jo lahko zapisali v kakšno knjigo. V preteklosti ne vidim nikakršne tolažbe. Že v soboto bo nov velik dan D.