Čeprav je ekonomska kriza močno posegla tudi v nakupovalne navade in (najugodnejšo) ceno postavila na prvo mesto, vse več kupcev vendarle ne gleda več le na ceno izdelka. Zanima jih kopica stvari – želijo vedeti, katere sestavine so prisotne v piškotih, od kod prihaja paradižnik, ki ga kupujejo v veleblagovnici, vse bolj pa jih zanima tudi, ali je kmet, ki je ta paradižnik pridelal, zanj dobil pošteno plačilo. Prav za to se bori tako imenovana pravična trgovina (Fair Trade), ki jo zahodni svet pozna že več kot štirideset let, pri nas pa šteje enajsto leto delovanja.
Namen pravične trgovine v prvi vrsti ni skrb za potrošnika, temveč za proizvajalce iz deprivilegiranih držav. Zavzema se za rešitev dveh velikih težav mednarodnega sistema trgovanja – (pre)velikega števila posrednikov in prenizkih odkupnih cen blaga.
»Pri pravični kavi je kupec peti člen trgovske verige, pri običajni pa lahko kava zamenja tudi krepko čez sto lastnikov,« pripoveduje Živa Lopatič iz pravičnotrgovinske zadruge Odjuga. Vsak člen v verigi seveda pobere svojo provizijo, skoraj vsakokrat na račun kmeta.
Pri konvencionalni mednarodni trgovini v pogajanja s proizvajalci vstopijo velike trgovske korporacije in zaradi borznih nihanj od proizvajalcev zahtevajo nižje stroške dela. »Eno temeljnih načel pravične trgovine pa je, da je odkupna cena vedno višja od proizvodnih stroškov, kar proizvajalcu omogoča zaslužek,« poudarja Lopatičeva.
Najcenejši so zasužnjeni otroci
Pravična trgovina je bila na začetku tesno povezana le s kmetijskimi pridelki, kot sta kava in čaj, danes pa lahko pod oznako »pravično« kupimo skoraj karkoli.
»Največja razlika med pravičnimi in običajnimi izdelki je razrez cene. Pravična trgovina ne porabi veliko denarja za promocijo izdelka, tudi marže trgovinskih posrednikov so nižje,« pojasnjuje Živa Gobbo, predsednica društva Focus. »Pravičneži« ceno nižajo tam, kjer ne škodijo niti proizvajalcem, niti potrošnikom. »Izdelki z oznako pravične trgovine so po navadi sicer dražji od običajnih, ker skrbijo za dobrobit delavcev, po drugi strani pa gradijo na kakovosti blaga.«
Pri čokoladi iz pravične trgovine, tako Lopatičeva, ni nobenih nepotrebnih aditivov, manjša je količina sladkorja, čokolado proizvajajo počasneje, zato ni treba dodajati nobenih emulgatorjev in podobnih škodljivih snovi.
V državah v razvoju, od koder prihajajo kava, čaj in čokolada, delavce še vedno močno izkoriščajo. Najcenejša delovna sila so ženske in otroci, predvsem tisti, ki jih kar zasužnjijo. »Z nakupom pravičnega izdelka zagotovimo, da proizvajalci za svoje delo dobijo pošteno plačilo, ki jim omogoča preživetje, podpremo prepoved otroškega dela in zagotovimo, da so ženske enako plačane kot moški,« pravi Gobbova. Del denarja od prodanega pravičnega izdelka gre običajno tudi za razvoj lokalnih skupnosti proizvajalcev, med drugim za gradnjo šol.
Pravično naj bo samoumevno, ne izjemno
»Ni nujno, da je za pravičnimi izdelki v veleblagovnicah popolna transparentnost. Verjetno so proizvajalci dobili pravično plačilo, ampak ne vemo, ali je prodaja izdelkov etična samo do proizvajalcev ali tudi do potrošnika – v smislu kakovosti in odmerjene marže,« pojasnjuje Lopatičeva. Kljub vsemu pa je novica, da se pravični izdelki vse pogosteje pojavljajo tudi na policah veleblagovnic, spodbudna, ocenjuje Gobbova – etična potrošnja bi pravzaprav morala biti običajna in ne obratno.
Raziskave, ki jih je opravila marketinška psihologinja Julie Irwin s teksaške univerze v Austinu, so pokazale, da so miselni procesi, ki potrošnika vodijo k etičnemu nakupu, preredki, da bi se etično oziroma pravično potrošništvo sprevrglo v večinsko ideologijo. Zato Irwinova predvsem trgovce, globalno in lokalno politiko kliče k večji odgovornosti za etično potrošnjo.
