The Bridge on the Kwai River je angleško-ameriški film, ki ga znamo vsi vsaj zažvižgati. Koračnico z naslovom Colonel Bogey March, ki jo malce prirejeno v filmu požvižgavajo vojaki, je že leta 1914 napisal angleški vojaški skladatelj in dirigent F.J. Ricketts (Kenneth Alford). K vsebini: film je režiral angleški mojster epskih spektaklov David Lean (tudi Doktor Živago in Lawrence Arabski). Scenarij sta dodala Carl Foreman in Michael Wilson, po francoskem romanu Le Pont de la Rivière Kwai, ki ga je leta 1952 napisal Pierre Boulle. Kljub temu da je zgodba izmišljena, pa ni nobenega dvoma, da temelji na trpljenju zajetih zavezniških vojakov, ki so v tedanji Burmi leta 1942 in 1943 gradili mostove za japonske oblasti. Pravijo, da je v tistem času pri gradnji umrlo 100.000 delavcev in kakih 12.000 vojnih ujetnikov. Film je dobil sedem oskarjev, tudi za film, režijo in za glavno vlogo Aleca Guinnessa. Za scenarij so nagrado morali podeliti kar francoskemu pisatelju Boulleju, saj sta bila scenarista na hollywoodskem črnem seznamu. Napako so popravili šele leta 1984. Za snemanje v Aziji so zapravili takrat ogromnih 3 milijone dolarjev in zaslužili desetkrat toliko.
Padeniye Berlina iz leta 1950 je menda eden najdražjih filmov vseh časov, čeprav ni jasno, koliko je stal. Zgodbo o sovjetskem vojaku Alekseju, ki osvobodi tako Berlin kot svoje dekle Natašo iz nemškega zapora, so snemali štiri leta. Pravijo, da so za nekatere prizore še enkrat zrušili Berlin. Skoraj triurni film je posnel Mihail Čiaureli, glasbo je napisal genialni Dmitrij Šostakovič. Delo je postalo dokaz za Stalinov kult osebnosti. Vodja je predstavljen kot božanstvo, zato so film po njegovi smrti najprej cenzurirali in potem prepovedali.
Inglorious Basterds je film Quentina Tarantina, ki na absurden, krvav in (tudi) duhovit način predstavlja dogodke med drugo svetovno vojno. Tarantino, ki je znan po podobnih travestijah in citatih tudi v drugih žanrih, je črpal iz vojnih filmov, ki so jih snemali v preteklosti. V Neslavnih barabah izstopata sadistični SS zasliševalec Hans Landa (Christoph Waltz je za to vlogo dobil oskarja) in herojski ameriški vojak Aldo »The Apache« Raine (Brad Pitt). Vložili so 75 milijonov in zaslužili okoli 320 milijonov dolarjev.
Pomembne vojne spektakle so vsaj v Hollywoodu vedno merili tudi po tem, kako močne so bile igralske zasedbe. In v filmu (dokudrami) The Longest Day, o zavezniškem izkrcanju v Normandiji, je moštvo, ki tolmači dogodke, res prestižno: John Wayne, Henry Fonda, Robert Mitchum, Curd Jürgens, Richard Burton, Peter Lawford, Rod Steiger… Film so režirali trije režiserji: Ken Annakin, Andrew Marton in Bernhard Wicki. Dobili so zgolj dva oskarja, za posebne učinke in kamero v črno-belih filmih. Zaslužili so okoli 40 milijonov dolarjev.
Brata Bulajić sta napisala scenarij (Veljko je film tudi režiral), ki v osnovi ni odstopal od dogodkov v četrti nemški ofenzivi. Tito je rešil partizane z idejo o zrušenju mosta čez Neretvo in izdelavi nadomestnega. Proračun je bil gromozanski, ob spektakularnih scenah v naravi je bilo treba plačati vse domače zvezdnike pa še Orsona Wellesa, Yula Brynnerja, Sergeja Bondarčuka, Franca Nera, Curda Jürgensa, Hardyja Krügerja, Sylvo Koscino… Film je bil nominiran za tujega oskarja, a ga je premagal Z v režiji Costa-Gavrasa.
Saving Private Ryan je epsko delo Stevena Spielberga o izkrcanju v Normandiji, natančneje, o enoti, ki išče pogrešanega ameriškega vojaka. Film je tehnično izredno dovršen, kot to velja za mnoge Spielbergove filme, hkrati pa je v njem nastopilo nekaj najboljših igralcev devetdesetih: Tom Hanks, Edward Burns, Matt Damon, Tom Sizemore, Vin Diesel, Giovanni Ribisi… Film je zaslužil okoli 400 milijonov dolarjev in pet oskarjev. Sicer je bil nominiran za enajst nagrad, a ga je premagal Zaljubljeni Shakespeare.
Letters from Iwo Jima in Flags of Our Fathers sta istočasno posneta filma o bitki za Iwo Jimo, ki ju je režiral Clint Eastwood. Prvi govori o bitkah s perspektive japonskih vojakov, drugi o pogledu z ameriške strani, še posebej s perspektive znamenite legendarne fotografije, na kateri ameriški vojaki dvigajo zastavo. Prvi je stal 19 milijonov in zaslužil okoli 70 milijonov dolarjev ter dobil oskarja za zvok, drugi je stal 55 milijonov, zaslužil 65 milijonov dolarjev in ostal brez oskarja.
Brestskaia krepost je rusko-beloruski film, ki govori o prvih dneh napada na Sovjetsko zvezo, junija 1941. Trdnjava Brest, ki so jo napadle premočne enote Wermachta, je kasneje postala simbol boja Rdeče armade, saj so vojaki zaradi silnega herojstva zadrževali nemški prodor veliko dlje, kot se je pričakovalo (22.–29. junij 1941). Režiser Aleksander Kott je filmu, ki naj bi verno povzel zgodovinske detajle, dodal še nekaj osebnih zgodb in dokazal, da je mogoče posneti izjemen film o drugi svetovni vojni tudi v našem desetletju.
O eni največjih bitk druge svetovne vojne je množica filmov. Recimo ruski film Stalingradskaya bitva iz leta 1949, nemški Stalingrad iz leta 1993 pa tudi ruski film Stalingrad iz leta 2013, ki ga je posnel Fjodor Bondarčuk, sin Sergeja, ki je igral v Neretvi. Na naši lestvici omenjamo film Enemy at the Gates. Zgodba o nemškem in sovjetskem ostrostrelcu je kombinacija vojnega spektakla in drame. Režija Jean-Jacques Annaud, igrali so Jude Law, Joseph Fiennes, Rachel Weisz, Ed Harris, Bob Hoskins…
Dirty Dozen je eden tistih filmov, ki jih je citiral Tarantino: dvanajst ameriških vojakov (pravzaprav kriminalcev) dobi povelje pobiti visoke nemške častnike v dvorcu v Bretaniji. Uspeh je zagotovljen, zakonu pa tudi zadoščeno: Nemce pobijejo, od dvanajsterice pa preživi le eden. Film je delo Roberta Aldricha in ni posnet po resničnih dogodkih. V do skrajnosti krvavem spektaklu so igrali Lee Marvin, Charles Bronson, Jim Brown, John Cassavetes, George Kennedy, Robert Ryan, Telly Savalas, Donald Sutherland…
