Stanislav Rožanc, krepak 45-letnik iz Trbovelj, je 30 let preživel v jami. Zapustil jo je šele pred dvema mesecema, ko je bolj ali manj postalo jasno, da bo izmed preostalih 120 zaposlenih v trboveljskem rudniku rjavega premoga za lastno prihodnost moral vsak poskrbeti sam. Samozaposlil se je.
Za ta korak se je verjetno odločil nekoliko lažje kot tisti, ki so samo knapi. Rožanc se je namreč pred leti ob delu izšolal za strojnega inženirja. Prvega septembra 1985, že na prvi šolski dan v poklicni šoli, je prvič stopil v jamo. Občutek je bil lep in poln strahospoštovanja. Čeprav mu je oče jamo odsvetoval, ga je ta s svojimi skrivnostmi in posebnostmi neustavljivo pritegnila. Izjemno tovarištvo in sloga, ki sta vladala med knapi, sta marsikomu pomenila več kot sama plača. Mnogi so prav zato tako dolgo vztrajali v krutem delovnem okolju. Po svoje so odločili tudi geni. Oče v rudniku sicer ni zdržal dolgo, prapraded Jože Dolker pa je bil pred drugo svetovno vojno celo direktor rudnika Hrastnik. Dokler ga niso ubili Nemci. Tudi ženini predniki so bili knapi, sam pa je odraščal v bližini Terezija rova, katerega črna notranjost ga je kar klicala in vlekla vase.
Ponosni zaradi nadpovprečnih plač
»Za v jamo ni vsak. Tudi takšni so bili, ki so pod zemljo preživeli samo en delovni dan. Rudar se rodiš, rudarja se ne da narediti. Če tega nimaš v krvi, ne boš dolgo zdržal, ne boš rudar. Tudi rudarska šola ne naredi rudarja. Veliko je bilo takih, ki so takoj po končanem šolanju prekinili z jamo.« Sam je v jami delal kot strojnik in strojni nadzornik.
Od spominov na začetna leta mu na površje najbolj sili to, kako so o knapih takrat vsi govorili zelo spoštljivo in s ponosom. Imeli so svoje dostojanstvo. Zaradi zavedanja, da za v jamo ni vsakdo, in zaradi njihovih plač. Bile so dobre. Nadpovprečne. Vse do leta 1991, ko je vse začelo iti strmo navzdol in so ljudje začeli zapuščati globine.
Stanislava Rožanca boli, ko gleda, kako se socialna slika njegovih Trbovelj iz leta v leto, iz dneva v dan slabša. Občina drvi proti najvišji stopnji brezposelnosti v Sloveniji. Ljudje dvomijo, da se bo za knape sploh še kdaj našla kakšna zaposlitev.
V Trbovljah so se znali postaviti zase
»Trbovljam po novem pravimo spalno mesto. Med peto in sedmo uro zjutraj polni vlaki odpeljejo naše ljudi na delo proti Mariboru in Ljubljani in jih pozno popoldne pripeljejo nazaj. Prespat. Veliko ljudi je tu revnih, zakreditiranih, ne vidijo prihodnosti. In na Rdečem križu, kjer delijo pakete s hrano, so vrste vse daljše. Vse to se kaže v splošnem vzdušju mesta. V društvih vlada mrtvilo, za 80 odstotkov je upadla udeležba na prvomajskih kresovanjih. Na Kipah nad Terezija rovom dolga leta prirejamo sindikalna druženja ob kresu. Ob številnih stojnicah domačih društev se je tam včasih znalo zbrati od 5000 do 7000 ljudi. Letos ne vem, ali jih bo 500.«
Ob lanski odmevni stavki je Rožanc nastopal v vlogi podpredsednika stavkovnega odbora, ki ga je vodil Anton Lisec. V Trbovljah so se vedno znali postaviti zase. Stavkali so tako v času Avstro-Ogrske kot za časa stare Jugoslavije. Bili so prvi, ki so se na tak način za svoje pravice leta 1958 potegnili v povojni socialistični državi, kar je tedanje državno vodstvo šokiralo. Ko bo konec letošnjega leta v trboveljskem rudniku zapiralna dela opravljalo le še 30 zaposlenih, ne bo več nikogar, ki bi se uprl. Lanska stavka je bila zadnja.
Čeprav je danes samostojni podjetnik, ostaja član rudniškega sindikata. Pravi, da nekaterih vezi s preteklostjo ni mogoče kar presekati, in se obenem boji, da bo že čez 20 let rudnik izginil iz spomina ljudi.
