Profesor je oseba, ki močno zaznamuje obdobje sekundarne socializacije, ki je po eni strani obloženo z eksplozivnimi čustvi, po drugi pa s pomembnimi odločitvami. Poleg sovrstnikov na mladostnikov osebnostni in miselni razvoj vplivajo tudi profesorji. Postavlja se vprašanje, kakšen naj bi sploh bil profesor in ali je njegovo poslanstvo zgolj poučevanje ali tudi skrb in podpora dijakom.
Šola poda gmoto informacij, ki naj bi jih dijak znal povezati v celoto in jih razumeti. Problem najstnikov je, da jih učna snov pri mnogih predmetih ne zanima. Profesor ima tako težko nalogo: v dijaku mora vzbuditi zanimanje. Vpitje in ignoriranje sta dejavnika, ki dosežeta tišino v razredu, ne pa tudi poslušanja. Ni res, da je disciplina prisotna le pri profesorjih, ki avtoriteto izkazujejo s silo. Profesor sociologije na Gimnaziji Poljane, dr. Stane Andolšek, pravi: »Zmerjanja dijakov, groženj, poniževanja, ustrahovanje in kričanja si učitelj ne sme privoščiti. Rezultat takšnega ravnanja ni avtoriteta, temveč utemeljevanje prisilne moči v odnosu do dijakov.«
Spoštovanje brez strahospoštovanja
Profesor naj bi bil dijakom vzgled, do njega bi morali gojiti spoštovanje, česar pa nikakor ne smemo zamenjevati s strahospoštovanjem. Res je, da se v življenju srečujemo z najrazličnejšimi ljudmi in z mnogimi izmed njih težko shajamo, vendar to ne sme biti izgovor za profesorja, da se do dijakov obnaša zaničljivo in v njih vzbuja strah. Skorajda umetnost je v razredu imeti tišino in hkrati koncentracijo skozi celo uro, pri tem pa zagotavljati še dobro počutje dijakov. A to definitivno ne more biti izgovor tistih, ki trdijo, da lahko profesor nemirne najstnike umiri le s strogo disciplino. Mnogi mladostniki so, sploh v času kaotičnega delovanja hormonov, izredno občutljivi za profesorjev odnos. Profesorjeva naloga je vsaj približno poznati vsakega dijaka. Razred zanj ne sme biti le gmota težavnih najstnikov, saj dijaki to hitro začutijo, temveč skupina posameznikov, ki so, vsak po svoje, posebni, drugačni, s svojimi kvalitetami in željami. Dober profesor zmore vsaj približno poznati razred in njegovo atmosfero. Profesor Andolšek dodaja: »Pomembna je tudi neke vrste zaupljivost pri pouku. Dijak mora vedeti, da nobeno vprašanje, nobena pripomba, nobena želja po dodatni razlagi ne bo zavrnjena ali razumljena kot neprimerna oziroma »neumna«. Dijaki so v šoli zato, da se učijo, sprašujejo, želijo razlage, komentirajo. Cinizem, posmeh, vzvišenost in podobne stvari ne sodijo k učiteljevemu delu; kažejo le na njegovo lastno nizko duhovno kulturo in pedagoško nekompetenco.«
Poslanstvo, ne zgolj plača
Med profesorji obstajajo izjeme, ki lahko še tako suhoparno snov predstavijo na zanimiv in interaktiven način. Za to pa je vsekakor pomembna volja in želja. Dijaki opazijo, kateri profesorji so zadovoljni s svojim poklicem in v njem uživajo. Želja po učenju se kaže v profesorjevih očeh in govoru. Odnos s takimi profesorji in atmosfera v razredu sta nekaj povsem drugačnega kot pouk pri profesorju, ki izkazuje nezadovoljstvo. Kot pravi profesor Andolšek: »Biti učitelj je pomembno poslanstvo, ki mu moraš biti predan. Imeti moraš rad dijake, svojo stroko in učiteljevanje.« Brez poznavanja dijaka ni mogoče doseči razumevanja. Dijak lahko profesorju zastavi vprašanje o določeni stvari, zaradi katere se je znašel v dilemi. Mladi se radi pogovorimo z nekom, ki nas ne pozna tako dobro kot naši starši in prijatelji in tako lahko poda objektivno mnenje. Tudi pogovori s profesorji med poukom so za razred izredno zanimivi. Ne samo zato, ker se učna ura tako skrajša za pet minut, temveč tudi zato, ker dijake zanima, kaj profesorji počnejo izven pouka, še raje pa poslušajo zgodbe iz njihovega življenja. A vse ima svoje meje.
Profesor, ki pretirano izliva svoja čustva, v dijakih zbuja dvom o svoji profesionalnosti. Ne gre za to, da se mladi ne bi bili pripravljeni pogovarjati o neprijetnih temah - popolna čustvena izpoved enostavno ne sodi k pouku. Profesor lahko vpraša za mnenje o neki stvari, ne sme pa se spuščati na preveč osebno raven, saj lahko izgubi spoštovanje in povzroči neprijetne občutke pri dijakih. Ne smemo namreč pozabiti, da mora biti odnos med dijakom in profesorjem v osnovi uraden. Profesor, ki preveč pozna dijaka, lahko vzpostavi preoseben odnos in nepravično ocenjuje njegovo znanje.
Že ena izjema je dovolj
Profesorji naj bi tako bili naši voditelji, vir znanja, zgled in avtoriteta; tega se na žalost mnogi ne zavedajo. V svoje dijake morajo verjeti in paziti, da ne izgubijo upanja v prihodnost. Filozof Luc Ferry je v intervjuju za Poglede povedal: »Tisto, kar mlademu človeku res spremeni življenje in pojmovanje, so dobri profesorji, ne glede na to, kdaj nam prekrižajo pot. Izjemni so lahko vzgojiteljica v vrtcu, profesor v srednji šoli ali predavatelj na fakulteti. Vsi smo se v življenju srečali s profesorjem, ki je s svojo osebnostjo vplival na nas: gre za karizmatične ljudi, zaradi katerih se učimo, ker v njihovih očeh nočemo obveljati za nevedne bebce.«
Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.
