Jeza in ogorčenje sta upravičena. Premislek pa je potreben pri predlogih za izboljšanje varnosti. Prvi komentar predsednika Sindikata policistov Slovenije Zorana Petroviča gre po mojem mnenju v pravo smer. Ustaljena praksa, da je policist v patrulji sam, je neobičajen in nesprejemljiv način dela, pravi Petrovič. Mislim pa, da se je glede na splošne in zlasti finančne razmere bati, da bodo odgovorni politiki posegli po najpogostejšem in najmanj primernem ukrepu, ki na daljši rok prinaša le stopnjevanje težav in grozečo spiralo nasilja. Tak bi bil na primer povečan obseg pooblastil uradnih oseb nad državljani in širok nabor okoliščin, v katerih jih lahko uporabijo.
Če gremo za trenutek v pretekla leta, bi v zakonodaji pri nas našli pooblastilo, ki sem ga močno kritiziral. Na srečo ni bilo nobenega primera, saj je bila ureditev v očitnem nasprotju z ustavo in zlasti z načeli razumnosti, sorazmernosti in humanosti. Leta 1989 smo namreč kljub drugačni določbi Ustave SFRJ, ki nas je (še) zavezovala, v Sloveniji odpravili smrtno kazen. Med policijskimi pooblastili pa je ostala uporaba strelnega orožja v nekaterih primerih, ki niso bili povezani z obrambo in skrajno silo. Policist je lahko v skladu z zakonom (a v nasprotju s slovensko ustavo) usmrtil nekoga, ki bi se upiral prijetju zaradi suma storitve hudega kaznivega dejanja, čeprav bi na primer zgolj bežal. Popolnoma nedopustno, a je trajalo kar nekaj časa, da je bila določba odpravljena.
Še pred letom 1989 so imeli pazniki v zaporu pooblastilo, da streljajo na vsakogar, ki bi poskušal pobegniti, če je šlo za zavod zaprtega tipa. Za dejanje, ki ni bilo niti prekršek, kaj šele kaznivo dejanje, je paznik lahko izrekel in izvršil smrtno kazen. Popoln absurd, ki pa so ga v zaporih razumeli kot najbolj logičen in samoumeven ukrep; tiste, ki smo opozarjali na spornost in nezakonitost take določbe, pa so imeli za popolne bebce, ki ne vedo, kaj je zapor.
Legitimiranje in lisice
Več težav v praksi je na primer povzročalo na videz neogrožujoče pooblastilo za legitimiranje. Tudi zanj je moral obstajati razlog, različni policisti pa so razloge našli v zelo različnih, včasih tudi neobstoječih okoliščinah. Morda najbolj znan primer je odvzem prostosti štirim državljanom, med njimi kolegu Vladu Miheljaku, ki niso naredili drugega kot to, da so ob pozni uri, povrhu vsega popolnoma trezni, šli mimo ameriške ambasade in odrekli pokorščino policistovemu ukazu, da se legitimirajo. Zavedanje svojih pravic jih je stalo preostanka noči, prebite na policijski postaji, ne da bi za to obstajal zakonit razlog.
Naslednji obžalovanja vreden primer je uporaba sredstev za vklepanje, praviloma kovinskih lisic, kar je postal standard ravnanja s priporniki, ne da bi razmislili o tem, da so tudi za vklepanje potrebni varnostni razlogi. Vrsta oseb je, pri katerih – vsaj po informacijah, ki jih kot občan dobim iz medijev – nimam nikakršnih pomislekov, če so na sodišču vklenjeni. Prav tako niso redki, pri katerih tudi po skrbnem premisleku in pogovoru s pristojnimi nisem mogel najti niti najmanjšega razloga za tako ravnanje z njimi. Naj jih nekaj kar omenim. Ivan Zidar bi pri sedemdesetih letih težko stopil iz policijskega vozila, tudi če ne bi bil vklenjen. Boštjan Penko, pri polnih močeh in pol mlajši, bi si za vselej uničil kariero in bodočnost, ko bi poskušal napasti katerega od policistov; pa ni imel v preteklosti nobenih takih grehov, da bi bilo potrebno vklepanje. Milica Makoter je po letih pripora in sploh kazenskega postopka še sama komaj stala, a jo je bilo treba vklepati. Kristina Mislej, ženska z eno nogo v svojem svetu in z drugo v tem, je bila prav tako v lisicah.
Pred leti sem predlagal, da raziščemo ta prisilni ukrep. Na ministrstvu za pravosodje so pristali in ugotovili smo, da je ponekod obveljal kot pravilo za vsakogar, ki ga iz pripora pripeljejo na sodišče. Drugje so vklepanje pri očitno nenevarnih in nebegosumnih poskušali opravičevati z za lase privlečenimi razlogi. Po ugotovljeni nesprejemljivi praksi se ni spremenilo prav nič. Dokaz so vse slike zadnjih let. Najbrž je precejšno podporo vklepanju dal tudi zapis ustavnega sodnika, v katerem se je navduševal nad podobo vklenjenega Strauss-Kahna, kar naj bi kazalo, da nihče ni nad zakonom. Žal ustavni sodnik ni videl v tem slike zlorabe moči. Ko bi poznal naš zakon, bi vedel, da lahko vklenemo le tistega, ki je nasilen ali skuša pobegniti. Vse drugo je zloraba.
Pred mnogo leti sem bil v neprijetnem položaju. Imel sem pooblastilo in dolžan sem bil ukrepati, saj je bilo neizogibno. Neka obsojenka je dobila histerični napad, razlogi nam niso bili znani, a med obupnim kričanjem se je zaklenila v stranišče. Še najbolj verjetno je bilo, da si utegne kaj narediti, v takem stanju pa bi bil lahko ogrožen tudi kdo v bližini, saj nismo vedeli, ali ima pri sebi kaj nevarnega. Ker nismo imeli stiske z zaposlenimi, sem poklical dve paznici in dva paznika. V večini primerov sem bil v kasnejših pogovorih tarča posmeha, ko so slišali za mojo odločitev. Štirje za intervencijo usposobljeni za eno »navadno« žensko. Tako je bila odrejena taktična naloga. Pa so se pokazale vse prednosti te odločitve. Ženski, ki se ni imela več v oblasti, se kljub njenemu divjanju ni skrivil niti las na glavi, prav tako nikomur od četverice. En sam bi jo tudi obvladal, a bi moral uporabiti kakšen močnejši prijem, v praksi pa je znano, da strokovni prijemi le redkokdaj gredo po teoriji.
Obsojenkam, ki so bile poleg, sem pustil, da so bile priče intervenciji in temu, da postopamo najbolj prizanesljivo, kar je bilo mogoče, in ob tem tudi najbolj učinkovito. Ne vem, če današnje razmere v zaporih dopuščajo tako kadrovsko razkošje. Pred časom se spomnim celo primera, ko zaradi pomanjkanja paznikov obsojenega ni bilo mogoče pripeljati na obravnavo.
Kopiramo ameriško prakso
S temi primeri, zlasti s slednjim, se približujemo razmišljanju o preprečevanju incidentov, kakršen se je zgodil nedavno. Če bomo sledili ameriški praksi, bomo sčasoma pristali na to, da se bo policist vsakemu vozniku, ki ga bo ustavil, približeval s pištolo ali avtomatom v roki. Če bo količkaj sumljiva situacija, bo voznik v naslednjem trenutku vklenjen. Že sedaj velja pravilo, da voznik, ki ga je policist ustavil, ne sme zapustiti vozila, ne da bi mu policist to posebej dovolil. Gre za čisto kopijo ameriške prakse, ki je doletela tudi nekdanjega ljubljanskega rektorja, umirjenega gospoda zrelih let, ko je stopil iz avta, da bi iz plašča na zadnjem sedežu vzel dokumente. Vznemirjenega policista je moral potolažiti, da ni nevaren državljan, zlasti ne glede na svoja leta.
Priznati pa moramo, da se policija po naravi svojega dela pogosteje kot drugi srečuje z ljudmi, ki ogrožajo. Med njimi so včasih, čeprav na srečo zelo redko, tudi hudo nevarni. Temu se ne da izogniti, kot se tudi gasilci ne morejo izogniti ognju. Nevarnost je pametno zmanjševati na razumne načine, z več ljudmi, ki si pomagajo. Slabo pa je, če namesto tega damo posamezniku široka in kočljiva pooblastila in mu le z njimi domnevno zagotavljamo varnost. Na dolgi rok bo slabša zanj in za državljane. Policisti so že zdaj prikrajšani za marsikaj, od nezavidljivih dohodkov in preobremenjenosti na osebni ravni do izrabljene opreme, vozil in ponekod tudi standarda bivanja na splošni ravni.
Precej bolj razumno se mi zdi, da bi namesto brezpilotnih letal, ki jih nabavlja slovenska vojska, zagotovili vsakemu policistu »kopilota« v vozilu. Nanj bi se lahko vselej zanesel, če bi se razmere zapletle in bi bilo treba posredovati v skladu s pooblastili. In tudi državljani bi bili bistveno bolj pomirjeni, saj bi policist z nami postopal dosti bolj sproščeno in umirjeno, ker bi vedel, da bo večina situacij zlahka obvladljivih.
Tak predlog bi bil povsem uresničljiv, razen če bi z odrekanjem brezpilotnim letalom izgubili – kot premier najpogosteje opozarja – mednarodno kredibilnost. Očitno velja načelo »Nato first«
*
. Zato je pač treba žrtvovati prepotreben standard policistov. Domača varnost pride na vrsto kasneje. Če sploh.*
Nato ima prednost.
