Razprodaje ne bo, vlada pohodila privatizacijsko zavoro

Na seji vlade burno o privatizaciji Žita

O tem, kako vroča tema je privatizacija, pričajo tudi dogodki iz vladnih soban. Tako Cerarjeva vlada niti na sredini seji še ni obravnavala predloga klasifikacije naložb. Po naših informacijah pa ministri niso mogli mimo razprave o zadnjih dogodkih, povezanih s privatizacijo. Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek tako ni skrival ogorčenja nad prodajo Žita, predstavniki vlade pa so se šele sedaj začeli zavedati nevarnosti prihoda špekulativnih kupcev. Tako naj bi iz vrst ministrov prišel predlog, da se privatizacijo ustavi, dokler ne sprejmejo sprememb zakona o prevzemih. Z njimi bi preprečili, da bi slovenske družbe kupovali finančno šibkejši kupci oziroma »na kredit«, kar se je v preteklosti že dogajalo.

Ko v Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) na eni strani zatrjujejo, da je obsežnejša privatizacija ključna za to, da pride do učinkovitejšega gospodarstva, dobrih poslovnih rezultatov in jamstev za delovna mesta, sindikati vztrajajo pri svojem. Po včerajšnji seji ekonomsko-socialnega sveta (ESS), na kateri so obravnavali osnutek strategije, so namreč ocenili, da ta predstavlja temelj za razprodajo državnega premoženja in da bo na koncu od strateškega ostalo bolj malo. Vendar podrobnejši pregled naložb, ki naj bi jih prodajali v prvem valu, kaže na drugačno sliko.

Kakšna bo usoda Petrola?

Na seznamu družb, za katere bi lahko že v kratkem našli novega lastnika, je tako za zdaj manj kot deset imen. Med njimi so Telekom Slovenije, Adria Airways in Cinkarna Celje, katerih prodajo je potrdil parlament, med drugim pa bi prodajali tudi Cimos, Peko in Cetis. Medtem bi v družbah Sava Re, Geoplin, SIJ – Slovenska industrija jekla in DRI zadržali najmanj 25-odstotni delež in s tem preprečili morebitne statutarne spremembe ter selitev proizvodnje in dejavnosti v tujino.

Nekje do leta 2020, ko bi izpeljali potrebno poslovno in finančno prestrukturiranje podjetij, naj bi sledil drugi val privatizacije. Lastnika bi lahko iskali za Gorenje, Snežnik, novogoriški Hit, Terme Olimia, Terme Čatež in sklade tveganega kapitala, vendar mu ne bi prepustili celotnega lastništva. V teh pomembnih naložbah bi namreč država za zdaj ohranjala kontrolni delež. Vprašljiva je tudi usoda največjega naftnega trgovca. Vlado je o pomembnosti Petrola prepričalo njegovo lastništvo v Geoplinu, ki je edini lastnik Plinovodov, in družbe Instalacija, ki ima v lasti strateško pomembna skladišča nafte na Serminu. Šele če bi Petrol te morebiti prodal državi, bi se bila ta pripravljena pogovarjati tudi o umiku iz njegovega lastništva.

Kljub temu je Metod Dragonja, državni sekretar na finančnem ministrstvu, kjer vodi oblikovanje strategije, pretekli teden napovedal precejšnje povečanje števila naložb, ki bodo naprodaj. Namesto 25 bi jih privatizirali okoli 60. Imen Dragonja ni razkril, je pa namignil, da bo šlo za »dobro razmerje med velikimi in malimi družbami«. Toda po dostopnih podatkih gre pri veliki večini za manj pomembne družbe, ki na leto ustvarjajo vsega nekaj milijonov evrov prihodkov, manjšinske lastniške deleže ali celo nasedle, neprodajljive naložbe. Omenimo jih le nekaj: 10 odstotkov Večera, 19 odstotkov Union Hotelov, 11 odstotkov Kompasa MTS, 14 odstotkov HTG Hotelov, 10 odstotkov Perutnine Ptuj...

Vse stave na energetiko

Država naj bi tako kljub napovedim o več valovih privatizacije ostala lastnica pomembnega dela gospodarstva. Ključna pri tem je energetika, ki naj bi po naših informacijah predstavljala levji delež tega premoženja, na njej pa naj bi temeljile napovedi o velikanskih dobičkih, ki bi stekali v proračun. Energetika naj bi namreč po »prestrukturiranju« poslovala neprimerno bolje in letno izplačevala nekaj sto milijonov evrov dividend, kar ji ni uspevalo niti v časih gospodarskega razcveta. Realnost domače energetike je svetlobna leta od tega. Namesto dobička ta posluje z izgubo, ki bo zaradi 1,4-milijardne investicije v TEŠ 6 in drugih zgrešenih naložb verjetno prisotna še dolgo časa.