Na začetku drevoreda, ki vodi do tivolskega gradu, se je minulo sobotno dopoldne v zrak dvigala povsem premočena velika bela zastava s podobo prepoznavnega zelenega žabca na sredini. Kot da bi že z zastavo Mestne zveze tabornikov Ljubljana organizatorji letošnjega Taborniškega feštivala želeli sporočiti, da se tudi na mokrem počutijo dobro in da pravih tabornikov iz narave ne odžene niti močan dež.
Že zgodaj zjutraj so namreč taborniki iz vrst ljubljanske Mestne zveze tabornikov prispeli v park Tivoli in kljub debelim dežnim kapljam, ki so neusmiljeno močile tivolsko travo in peščene poti spreminjale v blatne luže, med Jakopičevim drevoredom in ribnikom hiteli postavljati šotore, namenjene delavnicam, ki so jih tokrat pripravili za udeležence feštivala, že devetnajstega vseslovenskega druženja tabornikov po vrsti.
Od kanujev do sobe pobega
Čeprav je cmokalo pod čevlji in vreme ni vabilo k aktivnostim v naravi, se je v Tivoliju zbralo več kot petsto tabornikov, na tradicionalni dogodek so se pripeljali celo iz Novega mesta in Maribora. »Čeprav se je v preteklih letih, ko je bilo bolj toplo in sončno, feštivala udeležilo tudi do 1500 tabornikov, smo veseli, da se nas je kljub vremenu zbralo takšno število,« je bila zadovoljna vodja prireditve Živa Novljan.
Feštival, enega najbolj množičnih taborniških dogodkov, ki se ga lahko udeležijo tudi tisti, ki se (še) niso odločili za vstop v taborniške vrste, so taborniki štirinajstih ljubljanskih rodov ter drugi taborniki z vseh koncev Slovenije začeli na Prešernovem trgu in nadaljevali v Tivoliju, kjer so lahko izbirali med več kot tridesetimi delavnicami s taborniško, naravoslovno, izobraževalno, kulturno, glasbeno in športno vsebino. »Z delavnicami poskušamo zaobjeti vse, kar predstavlja taborništvo,« je pojasnila Novljanova.
Tabornica opaža, da priljubljenost računalnikov in televizije še ni oklestila mladih taborniških vrst, so se pa, priznava, člani spremenili. »Imajo nekoliko drugačen odnos do taborništva in zato potrebujejo drugačen pristop. Tudi taborniki smo morali iti v korak s časom pri izvajanju programa in vanj vključiti aktualne stvari. Zgolj kurjenje ognja ni dovolj,« meni sogovornica. Tako je bila med aktivnostmi, kot so mečevanje, streljanje z lokom, taborniška igra rutko krast in vožnja s kanuji po tivolskem ribniku, tudi priljubljena detektivska igra soba pobega. Pred šotoroma, iz katerih so morali taborniki in tabornice najti izhod, se je vila dolga vrsta ugank in izzivov željnih udeležencev.
Iznajdljivost in odgovornost
Čeprav lahko ob imenu prireditve marsikdo najprej pomisli na besedo »fešta« in čeprav se je v soboto kljub sivemu vremenu po Tivoliju razlegal razposajeni smeh, pa taborništvo, poudarja Novljanova, ni le igra. »Če ne govorimo o tipičnih veščinah, kot sta kurjenje ognja in postavljanje šotora, se otroci naučijo tudi iznajdljivosti, odgovornosti in sodelovanja z drugimi. Predvsem mlajši otroci, ki imajo taborniške izkušnje, so morda nekoliko bolj prilagodljivi in se lažje znajdejo v novem okolju kot tisti, ki teh izkušenj nimajo,« je prepričana sogovornica.
