Še včeraj zjutraj, pol leta po začetku sojenja, se je nakazovala priložnost za temeljno sodbo, ki bi opredelila poslanstvo novinarjev in dala navodila za ukrepanje ob morebitnih nadaljnjih kazenskopravnih postopkih proti njim. Okrožna državna tožilka pa je s presenetljivim manevrom to možnost zaprla. Ker je obtožni predlog zoper Delićevo tik pred zaključkom sojenja umaknila, ostajamo brez odgovora na vprašanje, ali naj se v Sloveniji preganja novinarje, kadar objavljajo za javnost pomembne informacije, ki pa jih je država označila kot tajne. Zdrava pamet pravi, da se novinarjev ne preganja. Za državljane je dobro, da izvedo, kaj pomembnega se v državi dogaja – še zlasti če želi to oblast prikriti. Delićeva je pisala o povezavi med stranko SDS in neonacisti. Za povezave sta vedela obveščevalno-varnostna agencija Sova in slovenski državni vrh, javnost pa ne. Normalno je, da je novinarka o tem pisala.
Toda kakšna naj bo v takšnem primeru pravna argumentacija? Kaj naj stori tožilstvo, ko se zaradi novinarskega pisanja o prikritih rabotah oblasti pojavi kazenska ovadba? Kaj omogoča novinarjem poročanje tudi tedaj, ko se srečajo s tajnimi vsebinami – četudi je srečanje naključno?
Ker je tožilka pregon umaknila, sodnik sojenja ne more vsebinsko zaključiti. Tako tudi ni jasno, kaj se bo dogajalo z novinarjema Dnevnika Meto Roglič in Petrom Lovšinom ter novinarjem Televizije Slovenija Erikom Valenčičem, ki se zaradi enakih očitkov – da so razkrivali tajne informacije Sove – morebitnemu sodnemu postopku še bližajo. Ovadbe zoper njih so bile že podane.
Ali obstajajo razlogi za to, da se novinarje vlači po sodiščih, se omadežuje njihovo ime in se jim leto do dve, kolikor trajajo postopki, greni veselje do pisanja?
Stališče evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu do kazenskega preganjanja novinarjev je jasno: svoboda tiska kot podlaga za demokracijo je tako pomembna pravica, da jo je dopustno omejevati le izjemoma. Tudi načelno stališče slovenske politike je, da je treba novinarje, ki objavljajo tajne podatke, pred pregonom obvarovati.
A za zdaj na papirju nimamo drugega kot odločitev sodišča, ki je zadevo sploh sprejelo v obravnavo (lahko je tudi ne bi), in včerajšnje zaključne besede tožilke. Ta je kot razlog za umik obtožnega predloga navedla pomanjkanje dokazov ter dvom o tem, da je novinarka vedela, da so podatki o neonacistih in SDS označeni kot tajni. Vztrajala pa je, da je novinarka kriva, saj da je objavljala podatke, ki jih ni mogla dobiti drugje kot v tajnih dokumentih Sove. Zakaj je tožilka odstopila od pregona, ko pa je prepričana o krivdi, je mogoče zgolj ugibati.
Zgolj teden dni prej je Anuška Delić na sodišču dve uri prikazovala, kako je podatke pridobila iz javno dostopnih virov – denimo iz internetnih arhivov – ter v osebnih razgovorih s poznavalci dogajanja. Zaključni manever tožilke pa je novinarje zreduciral na vlogo trobil, ki jim informacije na mizo prinašajo drugi. To je madež, ki ga bo treba sprati. Četudi v naslednjem sodnem postopku.
