Začetek predstave obeta: odpre se s sliko prastare gospodarice iz visoke družbe, čeprav v žilavi in posmehljivi podobi Milade Kalezić, ki spodobno uokvirjena počiva na piedestalu, in njeno vnukinjo zunaj te slike, na rampi; gre za odrezavo dekle s preprosto zdravo logiko, ki si nekako želi predvsem priti od spodaj noter, v sliko. Ta serija nepremičnih, a skrajno absurdnih, celo morbidno grotesknih podob se vsaj na začetku dogaja v neki hiši in okoli nje oziroma okoli dedovanja, pravice do nasledstva te nepremičnine vseh prebivalcev hiše, onih, ki umirajo, in tistih, ki se ženijo. Skratka, vsi v tej prepotentni večstanovanjski skupnosti hočejo prevarati staro gospodarico, še najbolj pa njena vnukinja: mlada Sara Dirnbek z močno in nepopustljivo prezenco ustvari pravo igralsko doživetje, s široko razpirajočimi se ustnicami poudarjajoče oblikuje besede in stavke, ki jih je – v hudomušnem nasprotju s to izrazitostjo – v njenem dialektu težko razumeti.
Začetek je torej kot v znamenju canettijevske »akustične maske«, torej posameznikove govorne navade, »kamuflaže«, ki je paradoksalno izdajalka njegove osebne politike, socialnega razreda in družbenega povzpetništva. Ko je uspeh vnukinje nejasen, vdre na ohcet in se oportunistično spravi na pedofilskega zdravnika, Aleša Valiča kot ostarelega krvosesa, ter zahteva poroko. Srž Ohceti, ki naj bi bila vstop v novo, skupno življenje, je prav tista famozna »dokler vaju smrt ne loči« – in smrt naj pride, za partnerja seveda, kar se da hitro, pa dediščina tudi.
Na tej razvratni karnevalski ohceti, izgovoru za serijo perverzij in razvrata, ostane edina nedotaknjena stvar izpolnjevanje zakonske dolžnosti. Maske postajajo bolj šeme, maškare, ki valjajo po ustih marsikakšen vulgarizem in s pestro jezikovno podobo vsekakor tvorijo izzivalen prevajalski zalogaj, ki ga je funkcionalno in v avtonomno celoto podomačila Mojca Kranjc, a z nujno opombo, da je besedilo za oder precej prirejeno, v priredbi dramaturginje Žanine Mirčevske čvrsteje zgoščeno, mestoma radikalizirano, nič več se ne obotavlja, vdihi in izdihi so porezani, prav tako konec, nič se ne pusti nedorečeno ali neodločeno. Gre samo še za svet totalne dekadence, nepotešenih strasti in razbohotene sle, ki so v osnovi nekakšna satira (dunajskega) malomeščanstva (pred vzponom nacizma): vse se vdaja vsakomur vsevprek ne glede na starost (priletni družinski zdravnik in nevesta) ali družinske relacije (tašča in zet). Preprek tako rekoč ni – v enem od poslednjih prizorov se v skupinskem mazanju s poročno torto v orgiastičnem duhu kolektivno zlorabi tudi sosedovo slaboumno hčer, ki se ob tem povsem zabava. Surova anarhistična veselica s hordo družic in živo pankersko nevesto Nike Rozman, ki si brez dlake na jeziku povsem prisvoji predstavo, tako vseskozi maje statiko družbene stavbe.
Razposajeni navali brezsramnosti zlasti ženskega dela (Ksenija Mišič, Irena Varga, Maša Žilavec, Ana Urbanc), ki se plazi po stoičnih starcih, vas lahko povsem zabavajo ali – ni izključeno – celo šokirajo z neposredno mesenostjo in vulgarnostjo v nenadejanih, radoživih igralskih legah. Celota pa se vendarle dogaja po nekakšni inerciji: povsem faktično, razbremenjeno, brez vsakršnega odpora (morale?) ali napetosti, nekoliko naveličano in predvidljivo. Gre torej predvsem za prikaz stanja, nepremično situacijo izčrpane družbe na vrhuncu izprijenosti in v poslednjih izdihljajih. Videti je, kot da se je ta tek v prazno iz vsebine nehote preselil tudi v samo strukturo predstave.
