Vera in religija, ki vključujeta prepričanja in/ali verovanja, sta seveda tudi ustavnopravna koncepta. V slovenskem ustavnem redu točki eksplicitne izpostavitve religije kot ustavniškega koncepta predstavljata 7. in 41. člen v ustavi. Prvi zapoveduje, da so država in verske skupnosti »ločene«. Drugi zagotavlja »svobodno izpovedovanje vere in drugih opredelitev« in prepoveduje, da bi bil kdorkoli »dolžan opredeliti se glede svojega verskega in drugega prepričanja«. Nikogar torej ni dopustno siliti ali prisiliti v karkoli religioznega. Papir, ki prenese vse, je glede tega jasen. Res pa je, da če je ta papir ustava, vsega ne more in ne sme prenesti. Pojasnil bom, na kaj ciljam.
Najprej še nekaj podporne razlage o religiji kot ustavniškem konceptu. Ustavna ločitev države in vere pomeni institucionalizacijo koncepta laične države in njene nevtralnosti – do vseh ver, religij in prepričanj. Pomeni nevezanost države na (naj uporabljam en izraz) religijo. Pomeni neobstoj državne religije ali cerkve (formalni vidik). Prepoveduje poistovetenje države z religijo. In ne samo z »religijo« per se, ampak tudi s prepričanji in mnenjskimi opredelitvami (usmeritvami). Prepoveduje tudi povezanost religije s političnimi strankami in politično odločanje pod vplivom religije (materialni vidik). Ta prepoved se razume celo kot obveznost države, da »se ne ukvarja z religioznimi ali svetovnonazorskimi usmeritvami in potrebami ljudi«. Religija je tako »umeščena izven dosega države«. Država je ne podpira, niti je ne ovira. Država ne sme »niti učiti niti zavračati nobene posamične filozofije, ideologije ali morale. Ne sme niti spodbujati niti prepovedovati nobene doktrine.« Država v končni fazi in v takšnem ustavnem okviru »ne odgovarja več na vprašanja o pravem prepričanju in pogledu na svet«. Religiozna in mnenjska nevtralnost in laičnost države pomenita tudi njeno ustavnopravno dolžnost, da ščiti ustavno pravico svobode religioznega in drugega prepričanja manjšine pred družbeno večino. In končno: v religiozno motivirane odločitve sme država posegati le, če je to potrebno zaradi zagotavljanja sožitja in zaradi ohranitve temeljev družbenega reda.*
Oblast, ki je od boga
Mladen Dolar, Slavoj Žižek, Alenka Zupančič in Renata Salecl. Thomas Piketty in Tomaš Sedlaček. Ali pa Immanuel Wallerstein, Alain Badiou in Noam Chomsky. Te in mnoge druge ugledne osebnosti, filozofi in misleci, že dlje časa jasno in nedvoumno poudarjajo, da gre pri kapitalizmu za ideologijo in religijo. Kapitalizem in njegov »napredek« utemeljujejo in pogojujejo s potrošniško ideologijo. Pozivajo nas, naj boj usmerimo ne proti »dejanskim pokvarjenim posameznikom, ampak proti oblastnikom nasploh, proti njihovi avtoriteti, proti globalnemu redu in ideološki mistifikaciji, ki ohranja ta red«.**
Soočamo se z golo avtoritarno slo po oblasti, ki želi družbeni realnosti »vsiliti« teoretsko izdelano vizijo sveta, ki naj bi bil (naj)boljši. Na delu so ideološki miti in rituali, ki delujejo kot ohranjanje družbenega reda.*** Koncept dolga, na katerem temelji kapitalizem kot religija, predstavlja internalizacijo »krivde«, ki je trajna. Surovost današnjega kapitalizma odraža tudi manifestacija filozofije (po Foucaultu) ubuizma oblasti, po katerem nemožno v politiki in s politiko postane možno – celo »zločini zoper človečnost«, kjer ropot ognjenega orožja in ostrino mačet zamenjujejo finančna in ekonomsko politična orodja. Sestavni elementi ideologije kot religije prevzemajo status »svetosti« in nezamenljivosti, ki, kot pri religiji, vodi do simbolnega ali dejanskega »prelivanja krvi«.
Siceršnje dovoljevanje kritike oblasti in partikularnih uporov zoper njo deluje v funkciji nemotenega delovanja oblasti in ohranjanja sistema. Zato je med obema, priložnostnimi protesti in oblastjo, simbioza, s katero se oblast dodatno legitimira. Sam obstoj oblasti in pogoji za njen obstoj pa se ne prevprašujejo: oblast je, ker je, zato, ker je, takšna, ker drugačna in druga ne more biti. Tako rekoč »od boga«. Za to zadošča forma in postopek volitev, ki z dejansko svobodo izbire skorajda nima ničesar opraviti. Takšno gospodovanje in oblastništvo dejansko nima skrbi z zagotavljanjem nujno potrebne legitimnosti; vsaj tiste minimalne, ki omogoča trajni obstoj. Zato tudi nima skrbi z legitimiranjem: pojasnjevanjem, utemeljevanjem in upravičevanjem oblastnih odločitev, ravnanj in stanj. Prava vprašanja se ne postavljajo, resnični problemi se zamegljujejo in namesto njih izpostavljajo ves čas eni in isti problemi, ki bi jih večinoma in zlahka opredelili kot marginalne. Preusmerjanje pozornosti in utajevanje, »za kaj res gre«, je stalnica. Pri tem pa oblasti kot Gospodarju vselej znova uspe vsiliti, da je opredeljevanje do teh vprašanj in problemov omejeno le z možnostjo »za ali proti«, »da ali ne«. V takšni družbeni krajini se napajajo fundamentalizmi in ekstremizmi. Religiozno, mar ne?
Zlitje teologije in politike
V okoliščinah »politike kot estradništva«, ki se udejanja kot forma brez vsebine, kot zvok in slika brez argumentov in pristnih programov, deluje personalizacija politike preko predsednikov strank kot vodij, ki svoje stranke celo poimenujejo s svojimi osebni imeni. Prihaja do fundamentalističnega zlitja teologije in politike. Pravo »politično ljubezen« zamenjuje vera v vodjo, osredotočenost na obličje posameznika kot Izbranca, Mesijo, oziroma »ljubezen do vodje«. Torej (religiozna) totalitarnost. In potem je oblasti še toliko lažje, da vse tisto, česar ne stori za ljudstvo, prezre ali tega sploh ne misli, vse tisto malo, kar stori za ljudstvo, pa opredeli kot privilegij, podarjenost, dobrovoljnost brez dolžnosti, končno kot »milost«. Takšna, »postpatriarhalna« politična avtoriteta pa na drugi strani, paradoksalno, potem vendarle vlada – le – kot upravljalec, koordinator, administrator. Njena domnevna »transparentnost je lažna iluzija, ki zamegljuje skrajno manipulacijo«. Že branje Colina Croucha zadošča za vpogled, kdo in kje (se) dejansko odloča; nad državo in onkraj nje, tudi neodvisno od nje.**** Sodobna postpolitika je tako utemeljena z ideologijo novega kolektivnega prostora kot »skupnosti verujočih«. V kapitalizmu ne gre za vednosti, ampak le za verovanje.
Zato »ni le religiozno prepričanje del kapitalizma, ampak je religija tudi sam kapitalizem, ki se opira na vero (v institucijo denarja, na primer)… Ideološki cinizem zamegljuje jedro kapitalističnih verovanj.« Tudi zato »individualnih prepričanj ne smemo zamenjevati z verovanji, ki so vpisana v samo logiko sistema, v katerega smo vpeti«. Ob tem pa so ta verovanja dejansko utajena in niso predmet svobodne izbire: »Takšna je materialna učinkovitost kapitalistične ideologije: tudi kadar vemo, kako stvari stojijo, še naprej ravnamo skladno z našimi napačnimi prepričanji.« Pri tem so »trgi dejansko osnovani na verovanjih, celo verovanjih o verovanjih drugih ljudi«. Država pa nikakor ne nastopa s pozicije nevtralnosti ali objektivnosti: jasno se postavlja na eno stran. Njen največji problem je, »kako ohraniti živo vero ljudi v kapitalizem«. In prav »religija« je tista, ki »zagotavlja smiselno življenje tistim, ki so udeleženi v nesmiselnem delovanju kapitalističnega stroja«. In tu ne gre za nikakršno svobodno izbiro ali avtonomijo, še manj suverenost posameznika: država si je utrla pot v življenje posameznika in ga popolnoma nadzira. Izbire so izsiljene.
Zato lahko postavimo vprašanje, kako se s problemom (neoliberalnega) kapitalizma kot religije soočiti skozi prizmo sodobnega ustavništva in glede na vsebino nacionalnega ustavnega reda. Kako skozi pravo opazovati in misliti politično in ekonomsko stvarnost, če ustavniške razlage religije kot ustavnopravnega koncepta (7. in 41. člen ustave) jemljemo zelo resno? In razumemo smiselno, ne dobesedno? Smo pripravljeni s hitrim zamahom roke odpraviti tezo, da imamo opravka tudi z očitno »državno religijo« in da ta problem ni nepomemben? Bi veljalo o tem razpravljati? Mislim, da bi.
* O vsem tem podrobno in jasno v Komentarju Ustave R. Slovenije (Ur. Šturm Lovro), FPDEŠ, Ljubljana, 2002, str. 122 in nasl.
** Ob mnogih drugih besedilih se v tem spisu sklicujem (in citiram) predvsem na učenje iz: Slavoj Žižek, Življenje v času konca, Cankarjeva založba, Ljubljana 2012; isti, Najprej kot tragedija, nato kot farsa, Analecta, Ljubljana, 2010.
*** O tem podrobno piše Umberto Galimberti (Miti našega časa, Modrijan, 2011), ki bo ta mesec ponovno na obisku v Ljubljani.
**** Colin Coruch, Postdemokracija, Krtina, Ljubljana 2013. Ali po Žižku (2010, str. 126): »Problem demokratičnih ritualov je homologen velikemu problemu ustavne demokracije: kako zaščititi digniteto kralja? Kako ohraniti vtis, da kralj dejansko odloča, ko pa vsi vemo, da to ne drži?«
Dr. Andraž Teršek je pravni filozof in univerzitetni učitelj, zaposlen na Univerzi na Primorskem, matično na Pedagoški fakulteti.
