Prebivalci ob celotnem toku reke Krke, celo v samem središču Novega mesta, imajo zadnja leta nove sosede – bobre. Iz svojih bobrišč pokukajo, ko se spusti mrak. In gredo na delo. »Bober je svojo prvo avtohtono zgodbo v slovenskem prostoru končal okrog leta 1750, malo pred letom 2000 pa se je začel vračati v Slovenijo, zahvaljujoč naselitvam na Hrvaškem, v Posavini in Podravini. Leta 1998 se je pojavil na sotočju Krke in Radulje, skozi leta pa je počasi prodiral navzgor po Savi in Dravi. Zdaj ga imamo že na celem vzhodnem obrobju Slovenije, to je v porečjih Krke, Sotle, Dobličice, Kolpe, Mure in Drave,« pravi Andrej Hudoklin iz novomeške enote Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave.
Iztrebljanje živalskih vrst sredi 19. stoletja tudi bobru ni prizaneslo. Tako je v začetku 20. stoletja na različnih koncih Evrope po Hudoklinovih besedah živelo le še nekaj sto osebkov. Populacija se je nato zahvaljujoč varstvenim ukrepom in ponovnim naselitvam po Evropi začela večati. Koliko je v Sloveniji teh izključno rastlinojedih glodalcev, ki lahko v dolžino zrastejo tudi do 70 centimetrov in tehtajo okrog 35 kilogramov, so zgolj ocene. Po Hudoklinovih besedah je na območju reke Krke najmanj trideset družin bobrov, kar pomeni vsaj dvesto osebkov.
Dišijo jim vrbe, topoli in jablane
»Prve sledi bobrovega početja smo opazili leta 2012, ko je podrl manjše drevo in je ostal samo štrcelj. Toda takrat še nismo vedeli, kaj se je zgodilo. Leto kasneje pa je padlo nekaj jablan in takrat je bilo že jasno, da gre za bobre. Drevesa smo nato zaščitili s kovinsko ograjo, a bobri so nadaljevali z večjimi drevesi,« nam je povedal gvardijan frančiškanskega samostana v Novem mestu p. Janez Papa.
Na idiličnem frančiškanskem vrtu ob reki Krki so sledi bobrov dobro vidne. Nekaj podrtih vrb, poglodano lubje in vejice, mojstrsko izoblikovani štrclji, na tleh pa kopice ostružkov. Mnoge veje podrtih dreves, dolge tudi več kot meter, končajo v skladišču v kakšnem od bobrovih brlogov, kjer jih hrani za zimo. A bober, ki se od reke oddalji le nekaj metrov, ne podira dreves le zaradi hrane in skladiščenja za zimo, temveč tudi zato, da pride do vej, gradnikov svojega bivališča, pa tudi zato, ker si mora brusiti zobe, ki mu rastejo vse življenje.
Bober si zgradi bobrišče iz mojstrsko prepletenih vej, utrjenih z blatom, lahko pa si v breg izkoplje tudi brlog z vhodom pod vodno gladino. V bobrovi družini, ki običajno »gospodari« na dveh do treh kilometrih vodnega toka, vlada hierarhija, v njej pa poleg dveh odraslih osebkov živita še dve generaciji potomcev. Bobrov kožuh je izjemno gost, na kvadratni centimeter ima od 12.000 do 23.000 dlak. S širokim, sploščenim in luskastim repom odlično krmili in plava, med prsti zadnjih nog ima plavalno kožico, veliki dletasti sekalci pa so njegovo glavno »orodje«.
Navaditi so se novega soseda
Videti je, da se Novomeščani na nove prebivalce ne jezijo preveč. »Tudi oni morajo živeti. Drevesa pač zaščitiš z mrežo. Prav zanimivo jih je opazovati pri delu,« nam je dejala Novomeščanka, ki je bobre lansko poletje večkrat opazovala na svojem vrtu ob Župančičevem sprehajališču v samem središču mesta. »Prav to želimo ljudem povedati, da imajo novega soseda in bo treba na neki način z njim sobivati,« poudarja Hudoklin.
»Živeti z bobrom je kar odgovorna zadeva. Nekaj izkušenj smo pobrali ravno na račun mednarodnega bobrovega dne od Američanov in Kanadčanov, kjer se že dolgo soočajo s temi problemi. Najboljša zaščita je fizična, to so žične ograje, mreže, nižji električni pastirji. Kot zelo ugodni se kažejo nekateri repelenti, tudi vidrin vonj, zadnje čase veliko uporabljajo tudi sintetična barvila, v katera se umeša kremenčev pesek, s katerimi se premaže spodnji del debel.«
Bober opozarja: nazaj k naravi
Bober, katerega življenjska doba je okrog petnajst do dvajset let, v ujetništvu pa tudi do trideset, naravnih sovražnikov razen človeka nima. Še največ škode mu povzročajo zajedalci, v zadnjem času pa so po Hudoklinovih besedah našli tudi precej poginulih bobrov, za katere vzroka pogina niso mogli ugotovili.
A naravovarstveniki poudarjajo, da je škoda, ki jo povzročijo te zaščitene živali, mnogo manjša od izjemne koristi, ki jo imajo za (ob)rečni ekosistem. »Zdi se mi, da je zadnji čas, da je bober prišel. Tako kot vse pogostejše poplave nam tudi on sporoča, da se je človek v zadnjih desetletjih preveč približal reki in da se moramo do rečnih obrežij začeti obnašati drugače, saj smo naše reke, predvsem v urbanem svetu, preveč 'stisnili' s travniki, njivami, urbanizacijo. Obrežja moramo, kjer se le da, razširiti, dati naravi in rekam več prostora ter jim pustiti dihati,« zaključuje Hudoklin.
